Vračanja in omejevanje dostopa do azila v Sloveniji - poročilo / Push-backs and denial of access to asylum in Slovenia
Izsledki ter priporočila po misiji Amnesty International v Veliki Kladuši in Bihaću med 26. in 28. junijem 2018
Please scroll for the summary and the briefing in English.
V juniju 2018 so slovenske oblasti omejevale dostop do azila in izvajale prisilna vračanja iskalcev azila brez ustrezne presoje, ali jim bodo v drugih državah kršene človekove pravice, in brez možnosti, da se na vračanje pritožijo. Oboje je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic. To je pokazala raziskava Amnesty International, ki je v Veliki Kladuši in Bihaću pridobila pričevanja 51 ljudi, ki jih je slovenska policija, kljub temu, da so želeli zaprositi za azil v Sloveniji, vrnila v roke hrvaških oblasti.
Tudi uradni statistični podatki policije kažejo na spremembo prakse v juniju 2018: kljub temu, da se je v tem mesecu zmanjšalo število ljudi, ki so prečkali mejo na nedovoljen način, so se vračanja na Hrvaško izrazito povečala. Hkrati je glede na trend preteklih mesecev drastično upadlo število ljudi, za katere je policija zabeležila, da so izrazili namero zaprositi za azil.
Medtem ko je nekaterim v juniju uspelo zaprositi za azil, te možnosti niso imeli vsi - čeprav so policiji ali prevajalcem povedali, da želijo azil.
Poročilo, ki vsebuje pričevanja in naše ugotovitve glede kršitev človekovih pravic, je dostopno tukaj (kliknite).
»Policija ni pristojna za odločanje o tem, ali lahko nekdo zaprosi za azil ali ne. Zbrana pričevanja pa kažejo, da se je prav to dogajalo,« opozarjamo v Amnesty International.
Številni sogovorniki so povedali, da so jih policisti ignorirali, ko so jim rekli za azil. Nekaterim so rekli, da jih bodo odpeljali v azilni center, pa so jih namesto tega na mejo in jih predali hrvaški policiji. Nekaj ljudi je povedalo, da so jim slovenski policisti izrecno rekli, da »v Sloveniji ni azila«. Številni niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo, dokler niso bili predani hrvaški policiji. Nekateri so tudi izrazili dvom, da so prevajalci ustrezno prevajali. V nekaterih primerih pa prevajalcev sploh ni bilo na voljo, čeprav bi po pravilih morali biti.
Policija navaja, da se vračanja na Hrvaško izvajajo na podlagi sporazuma med državama iz leta 2006, ki omogoča neformalna vračanja po skrajšanem postopku. »Slovenske oblasti pozivamo, naj takoj prenehajo uporabljati sporazum o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, ker ni v skladu z obveznostmi Slovenije po pravu človekovih pravic. Nima namreč ustreznih varovalk, saj se ljudje zoper vračanje sploh ne morejo pritožiti in nimajo možnosti pojasniti svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi jih vračanje na Hrvaško in naprej v druge države lahko spravilo v nevarnost.«
Pričevanja ljudi kažejo, da Hrvaška dosledno vse ljudi pošilja nazaj v Bosno in Hercegovino: a ne v roke bosanskih oblasti, ampak zgolj v bližino meje, potem pa jih naženejo v smeri bosanske meje. Največkrat so ljudje povedali tudi, da so jim ob tem hrvaški policisti vzeli denar in/ali uničili mobilne telefone, nekateri pa so povedali, da so jih pretepli ali da so videli, kako so bili nasilni do drugih ljudi.
»Grozno je, da se dve državi članici EU enostavno znebita nekaterih iskalcev azila, tako da jih po hitrem postopku odbijeta nazaj v tretjo državo. To izkazuje pomanjkanje solidarnosti, ki žal preveva velik del evropskega in mednarodnega ravnanja.« Dodatni grenak priokus daje dejstvo, da slovenska država tem ljudem, ki so v stiski in praktično brez vsega, zaračuna še globo zaradi nedovoljenega prehoda meje, hrvaška policija pa je do njih celo pogosto nasilna.
Ljudem, ki tako neuspešno skušajo vstopiti v Slovenijo, pri čemer tvegajo celo življenja – do 10. julija letos se je v Kolpi utopilo že devet ljudi, – tako obtičijo v Veliki Kladuši in Bihaću. Številni bivajo v povsem neprimernih razmerah, v šotorih, na prostem ali v ruševinah nekdanjega bihaškega dijaškega doma. Po svojih močeh jim pomagajo lokalni prebivalci in maloštevilni prostovoljci iz tujine, a brez podpore države in mednarodne skupnosti ni obetov, da bi se situacija zanje izboljšala.
»Ljudje so na poti v iskanju varnosti in dostojnega življenja. Tega si želimo vsi, ne glede na to, kje živimo. Alarmantno je, da gospodarsko bolj razvite države več naporov in sredstev posvečajo temu, da bi jih odvrnile, kot da bi jim pomagale.«
To je črna pika na vesti gospodarsko močnejšega dela sveta, ki ne prevzema svojega pravičnega dela skrbi za ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Regije v razvoju že skrbijo za 84 odstotkov svetovnih beguncev.
Na testu solidarnosti, ne le do beguncev in iskalcev azila, ampak tudi do mejnih držav EU, »pade« vrsta držav EU. Že leta smo priča namenjanju več energije za gradnjo zidov in preprek kot pomoči najbolj ranljivim ljudem ter »izvažanju« skrbi za iskalce azila in begunce v druge države, denimo v Libijo in Turčijo, ne glede na to, kaj jih tam čaka. Potem ko je v preteklosti pogosto prihajalo do oviranja operacij iskanja in reševanja v Sredozemskem morju, pa s tem še ni bilo doseženo dno: v zadnjih tednih italijanske in malteške oblasti celo odrekajo pristan ladjam, ki rešujejo ljudi, ki nimajo nobene druge zakonite možnosti, da bi dosegli varnejše življenje. Evropske države pa se celo poigravajo z možnostjo vzpostavitve »regionalnih platform za izkrcavanje« zunaj Evrope.
»Sloveniji ni treba slediti slabim praksam in politikam. Lahko ubere drugo pot in se izkaže ter primerno poskrbi za ljudi, ki se zatečejo na njeno ozemlje. Na evropskem in mednarodnem parketu pa prispeva k temu, da se v središče obravnave migrantskih tokov postavi človek. Vest človeštva potrebuje take države in številni prebivalci Slovenije bi bili na tako ravnanje upravičeno ponosni.«
|
V Bihaću je Amnesty International med drugim govorila z družino iz Irana, katerih pričevanje ponazarja, kaj se dogaja. Amnesty International so povedali, da so odšli iz Irana, kjer so jih preganjali zaradi etnične pripadnosti. Njihov otrok ima črevesno bolezen, zato ga želijo čim prej spraviti v državo, kjer bi dobil primerno zdravstveno oskrbo. V Slovenijo so se v začetku junija 2018 odpravili peš iz Velike Kladuše v skupini osmih ljudi, poleg njihovega osemletnika je bil v skupini tudi triletni otrok. V Slovenijo so prišli tako, da so plavali čez reko, po približno dveh urah hoje jih je ulovila policija; bilo je ponoči. »Policija nas je nekam odpeljala. Nismo vedeli, kje smo, saj nam nihče ni povedal ničesar. Vzeli so prstne odtise vseh, tudi najinega otroka. Prevajalcu sva rekla, da želimo azil, a nisva prepričana, da je to dejansko povedal policiji. Obtožil naju je, da laževa, in zahteval, da mu poveva, kam smo res namenjeni. Prevajalec nama je prinesel dokumente, ki so bili v jeziku, ki ga nisva razumela. Rekel nama je, da morava podpisati, če hočemo dobiti azil. Ubogala sva in podpisala. Med pogovori s policisti se nam je prevajalec posmehoval. Nisva razumela, kaj je govoril, a policija se nama je zaradi tega posmehovala. Potem so nas dali v policijsko vozilo in odpeljali. Mislili smo, da bomo šli v center za iskalce azila, a ko so odprli vrata kombija, smo ugotovili, da so nas odpeljali nazaj na slovensko-hrvaško mejo. Potem so nas predali hrvaški policiji. Hrvaški policisti so nas zadrževali v policijskem vozilu brez oken, z ugasnjenim prezračevanjem. Žena je zaradi pomanjkanja zraka in vročine izgubila zavest. Prepeljali so jo v bolnico v Sisku, kjer je ostala dva dni.« Družina je dobila začasno dovoljenje, da v državi zakonito ostanejo sedem dni. »Po dveh dneh, ko si je žena opomogla, so jo iz bolnice odpustili. Policija nam je rekla, naj jim pokažemo dokumente [začasno dovoljenje], ki so jih raztrgali in nas odpeljali do meje z Bosno in Hercegovino. Nagnali so nas čez mejo.« Pogovor z družino je potekal v ruševinah dijaškega doma v Bihaću 27. junija 2018. |
Več
Štiričlanska delegacija Amnesty International je bila na raziskovalni misiji v Veliki Kladuši in Bihaću v Bosni in Hercegovini med 26. in 28. junijem 2018, da bi preverila informacije o tem, da številni v Sloveniji ne morejo zaprositi za azil. Delegacija je govorila s skoraj 70 ljudmi, med katerimi jih je 58 doseglo Slovenijo, 51 pa želelo zaprositi za azil.
Pričevanja ljudi je Amnesty International analizirala, pridobila dodatne informacije in komentarje, vključno od slovenskih oblasti, ter oblikovala priporočila in zahteve na podlagi standardov človekovih pravic.
Rezultat raziskave je kratko poročilo, v slovenščini dostopno s klikom tukaj.
V poročilu so v posebnem poglavju navedene tudi vse zahteve do slovenskih oblasti.
Odziv na izjavo državnega sekretarja Boštjana Šefica po naši novinarski.
PUSH-BACKS AND DENIAL OF ACCESS TO ASYLUM
Prompted by worrying reports in the Slovenian media featuring stories from Velika Kladuša of individuals who claim that, upon arriving in Slovenia, where some had expressed intent to apply for asylum, they were returned to Croatia and then to Bosnia and Herzegovina, Amnesty International delegation visited Velika Kladuša and Bihać (between 26th - 28th June) to ascertain whether the Slovenian authorities were carrying out push-backs and denying asylum seekers’ access to asylum procedures.
English translation of the briefing with testimonies and findings (published in Slovenian on 19th July) is available HERE.
SUMMARY
Testimonies documented by Amnesty International show that, in June 2018, the Slovenian authorities conducted coercive returns without procedural safeguards – referred to as push-backs – and denied some individuals access to asylum. Official data confirms a change in the practice of treatment of asylum seekers in June 2018; despite a decline in the number of people crossing the border irregularly that month, there was a dramatic increase in the number of returns to Croatia and a dramatic decline in the percentage of people who declared intention to apply for asylum – as recorded by the police.
The Slovenian General Police Directorate rejected claims that it conducted push-backs or denied individuals access to asylum.
Amnesty International expresses serious concerns about the absence of appropriate safeguards during “informal returns” conducted by police under the Agreement between the Government of the Republic of Slovenia and the Government of the Republic of Croatia on the readmission of persons whose entry or residence is illegal. We urge Slovenian authorities to immediately cease with such returns, which are contrary to international human rights law. People may not be returned without being able to appeal against their return and without having the opportunity to explain that, in this case, returning to Croatia and on to other countries, would put them at the risk of human rights violations. Amnesty International further urges Slovenian authorities to immediately cease using the Readmission Agreement between Slovenia and Croatia, which does not provide adequate safeguards and is therefore not in conformity with Slovenia's obligations under international law.
Finally, Amnesty International calls on Slovenian authorities to act in line with Slovenian legislation and human rights obligations by ensuring that each person is granted access to asylum procedures in the course of which a competent authority will examine his or her asylum application or decide which country is competent to examine it. The police do not have the authority or competence to decide whether a person may or may not apply for asylum. The documented testimonies show that this is exactly what has been happening.
As many as 51 interviewed individuals told Amnesty International that they had expressed intention to apply for asylum to police officers or interpreters in police procedures in Slovenia. Many said police officers ignored their declared intention to apply for asylum. Some were told by police officers that they would be taken to an asylum center but were instead transported to the border and handed over to Croatian police officers. Some said that they were explicitly told by Slovenian police officers that “there was no asylum in Slovenia.”
Amnesty International also notes the poor availability of information and interpreting services and unprofessional and inappropriate conduct by some interpreters. Many interviewees said they did not know what they were signing in Slovenia; some also recounted receiving threats, being lied to, and being treated disrespectfully by some interpreters. Amnesty International, therefore, urges the Slovenian authorities to provide adequate information and interpreting.
Many interviewees did not know what would happen to them in Slovenia until they were handed over to the Croatian police. The violations of their human rights did not end there. All those interviewed by Amnesty International were transported by the Croatian police to the vicinity of the border with Bosnia and Herzegovina and (again, without appropriate safeguards against push-backs), “chased” across the border. Some said that Croatian police officers took their money and destroyed their mobile phones; some were even beaten.
These people have returned to Velika Kladuša and Bihać, where many live in completely inhuman conditions, in tents, out in the open, or in the ruins of an old and derelict student dormitory. Local community and a handful of volunteers from abroad help as best as they can, but without the aid of the state or the international community, the situation there will only deteriorate, further falling short of human rights standards.
