Molk je najhujši, samota pogubna
Viktimološke teorije, ki so velik del krivde za spolno nasilje obešale na žrtev – ženska je bila »pomanjkljivo« oblečena, s svetlimi prameni pa kar naravnost »vabila«, da se ji stori sila –, niso preteklost. Če bi bile, strokovna oseba pri nas pred časom žrtvi po prijavi posilstva ne bi predlagala, da spremeni barvo las iz blond v temno rjavo, ki bo »ravno tako v redu«, ampak bo s tako frizuro manj izstopala. Toleranca do nasilja je v slovenski družbi velika, zabrisana je tudi meja, kaj nasilje pravzaprav je.
Ogromno deklet se s (spolnim) nasiljem sreča zgodaj v življenju. Kaj drugega kot nasilje, verbalno in telesno, so grabljenje za zadnjico, objem, ki je več kot očitno nezaželen, ponižujoči komentarji? Ko se katera opogumi in izpostavi nedotakljivost telesa, ji družba (ne le moški, pač pa tudi ženske) vrne z vprašanji: 'Kaj ti pa hoče? Zakaj si tako občutljiva?'
Slovenska družba tolerira nasilje. Policisti so lani obravnavali 55 kaznivih dejanj posilstva, 43 kaznivih dejanj spolnega nasilja in 119 spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let. Skupno število obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost je bilo lani 447, letos pa do sredine avgusta 304 – od tega je bilo po 41 prijav posilstva in spolnega nasilja ter 99 spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let.
Če žrtev ne prijavi spolnega nasilja, policija preiskave ne more zaključiti s kazensko ovadbo. Včasih je namreč žrtev edini vir informacij za kriminaliste. Ampak prav nedavna afera, v katero so (bila) vpletena nekatera vidna imena slovenske kulturne scene, ni odstrla le problema spolnega nasilja, pač pa tudi strahu pred prijavo.
Če bi bile ženske žrtev finančne prevare, bi jih pred ljubljansko policijo in tožilstvom verjetno stala cela vrsta. Ker je šlo za spolno nasilje (z znanimi javnimi osebnostmi), molčijo. Policija je vsak dan pozivala žrtve, naj prijavijo kazniva dejanja, obljubljala anonimnost. V četrtek so sporočili, da so od zaznave informaciji opravili več deset razgovorov, nekaj oseb še iščejo, saj obstaja možnost, da bi lahko dale koristne informacije.
Vodja oddelka za krvne in seksualne delikte na upravi kriminalistične policije Damjan Miklič je zagotovil, da resno in odgovorno obravnavajo vse primere nasilja in da jim žrtve lahko popolnoma zaupajo. O tem, koliko prijav so prejeli v zadevi Fotopub, če sploh kakšno, še ne želijo govoriti. Ženske medtem pestijo sram, občutek umazanosti, stigma, strah pred maščevanjem. Marsikatera žrtev nasilja se boji, da ji pristojni organi ne bodo verjeli ali da jo bodo obsojali.
»Vsak izmed nas, ki je priča ali karkoli ve o takšnih dogodkih, lahko pomaga žrtvam tako, da vse informacije o morebitnih kaznivih ravnanjih sporoči policiji. Poleg tega žrtvam, ki imajo kakršne koli zadržke do neposredne prijave policiji, svetujemo, da se lahko obrnejo tudi na druge organizacije, ki si prizadevajo pomagati žrtvam spolnega ali drugega nasilja, jim svetujejo in nudijo različne oblike strokovne pomoči (centri za socialno delo, različne nevladne organizacije).« Damjan Miklič, vodja oddelka za krvne in seksualne delikte
Težava, ki jo izpostavlja upokojena kriminalistka in ustanoviteljica Združenja proti spolnemu zlorabljanju, prve slovenske nevladne organizacije za pravice zlorabljenih otrok, Katja Bašič, je premalo res usposobljenih ljudi, ki bi žrtvam znali svetovati, postavljati prava vprašanja (veliko je neprimernih, ki ženske odvrnejo od prijave), ki bi, skratka, vedeli, s čim imajo opraviti. »Nasilje ni nikoli deljivo in spolno nasilje ni stvar spolnosti. Gre za nasilje in kot tako ga je treba jemati. Treba je prepoznati dinamiko nasilja, biti sposoben vživeti se v položaj žrtve. Ker tega ni, so pri nas možnosti, da bi žrtve govorile o nasilju in ga prijavile, toliko manjše.«
Nasilje v družini je od svojega 15. leta starosti vsaj enkrat doživelo 14,9 odstotka žensk, starih od 18 do 74 let. Tri četrtine nasilja v družini je predstavljalo fizično nasilje z grožnjami, četrtino spolno. Več kot 60 odstotkov žrtev je spregovorilo o svojih nasilnih izkušnjah, najpogosteje z osebo, ki jim je blizu. Vendar pa nasilja večinoma niso prijavile, le nekaj izmed njih se jih je obrnilo na policijo ali druge institucije. Psihosocialna svetovalka pri Združenju za MOČ Jerneja Munc izpostavlja nekatere pretekle primere spolnega nasilja, v katere so bile vpletene vplivne javne osebe, ki pa za svoja dejanja niso nikoli odgovarjale. V večini primerov so stigmo in posledice nosile žrtve.
»Nisem ga prijavila, ker je bil moj partner«
Inštitut 8. marec že nekaj časa zbira pričevanja žensk v kampanji #nisemprijavila. Ena od njih je aprila letos izrazila svoje razočaranje nad sodstvom, policijo in centrom za socialno delo (CSD). Prijavila je nasilneža, in ker je bil policist, se je zavedala, v kakšno nevarnost spravlja sebe in otroka. CSD je prosila, naj ne obvestijo policije, čez dva dni pa jo je uslužbenka poklicala in rekla, naj se izseli in zapusti otroka, sicer jo bo nasilnež ubil.
Pretresljivo branje so tudi izpovedi žensk, ki so jih posilili partnerji. »Trpela sem za nespečnostjo in od zdravnice dobila uspavalne tablete. En večer, ko je tableta že imela učinek name, je partner spolno občeval z mano, ko sem bila v stanju omotičnosti, in dejanje zaključil, ko sem že spala.« Kazenski zakonik kot kaznivo dejanje sicer smatra posilstvo v partnerski zvezi, ampak na predlog. Če ženska zaradi katerega koli vzroka umakne prijavo, je postopek zaključen. »Pri nasilju v družini zelo redko govorimo o zgolj eni obliki nasilja. Največkrat se pojavlja več oblik (psihično, fizično, spolno, ekonomsko) in spolno nasilje je, vsaj po naših izkušnjah, zelo pogosto prisotno,« opozarja Jerneja Munc.
Družba preprosto ne prepoznava vseh oblik nasilja – spolni odnos v partnerski zvezi, do katerega ženski ni; pljunek v obraz; klofuta, ob kateri se sprožijo opazke, da 'si jo je najbrž zaslužila z jezikanjem'. »Sami pri sebi bi se morali vprašati, kdaj smo postali tako tolerantni. Problem imamo z velikim številom samomorov, s prometnimi nesrečami, z alkoholizmom. Vse to je nasilje – do samega sebe. Potem le prestavljamo meje sprejemljivega. In o tem se nočemo pogovarjati, ker to pač ni naš problem,« poudarja Bašičeva.
Vse vpletene institucije, od CSD, policije in tožilstva do nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem, bi se morale vprašati, ali je njihovo ravnanje do teh problemov res tako ustrezno, kot trdijo. Če žrtve namreč ne bi slutile nelagodja in gojile nezaupanja do ustanov, potem bi lažje prijavljale (spolno) nasilje. Zadeva je še posebej zapletena in zahtevna v primeru vpletenosti mladoletnih oseb, ki se bojijo odziva družine, zato molčijo.
Žrtve se morajo zavedati, še dodaja Katja Bašič, da bodo občutile posledice, le redkokatera jih ne. Posledice niso le trenutne, pač pa lahko trajajo mesece, včasih vse življenje. A to naj žensk, ki so žrtve spolne zlorabe, ne odvrne od prijave. Najhujši je namreč molk, v katerem so same. Samota je pogubna. »Začne se s šokom, občutji umazanosti, strahu. Potem se začnejo vesti, kot da se ni nič zgodilo, adaptirajo se na 'normalnost', ampak podoživljajo travmatično izkušnjo, kar vodi v depresijo, psihosomatske težave. Potem se v tretji fazi poskušajo izklopiti,« pojasnjuje nekdanja kriminalistka.
»Oseba, ki je vidno opita ali pod vplivom drog, ne more dati privoljenja. Tudi oseba, ki spi, ni pri zavesti ali ni odzivna, ne more dati privoljenja. Kadar nekdo osebo v takem stanju izkoristi za zadovoljevanje lastnih potreb in izkoristi svojo moč, je to posilstvo.« Jerneja Munc, psihosocialna svetovalka Združenja za MOČ
Korak naprej zato predstavlja, da dajo izkušnjo iz sebe. Pa ne le zato, ker bi rade upale, da bo storilec dobil, kar si zasluži, ampak s tem sporočijo okolici, da je nasilje vsepovsod prisotno in da je o njem treba govoriti. Hkrati pridobijo nazaj občutek moči in nadzora nad lastnim življenjem.
Predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz je pred dnevi zapisala, da bi morda lažje razumeli, da žrtve ne prijavljajo posilstev iz lastne zabave ali potrebe po pozornosti, če bi lahko spremljali naporno, surovo in nepredvidljivo pot okrevanja po dogodku. Pozvala je družbo, naj nikoli ne dvomi o bolečini posiljene ženske. In še, naj se ne šali na temo spolnega nasilja. Od vseh nas sta odvisna pojav in količina nasilja. Lahko gledamo stran, minimiziramo oziroma se pretvarjamo, da to ni naš problem. Ali pa dejanja ostro in glasno obsodimo ter naredimo kot družba vse, da bodo žrtve spregovorile.
Danes ob 19. uri se bo v Ljubljani začel solidarnostni shod v podporo žrtvam spolnega nasilja. Niste same, jim sporočajo organizatorji. Nasilje, ki se vam je zgodilo, in travma, s katero se spopadate, nista spregledana.
Odslej možna tudi anonimna e-prijava
Odslej je mogoča tudi anonimna e-prijava s področja spolnega nasilja. Policija želi javnost na ta način spodbuditi k sodelovanju in tako še povečati učinkovitost zbiranja informacij. Anonimna e-prijava nasilnih spolnih ravnanj je dostopna na državnem portalu eUprava v rubriki 'država in družba' na spletni strani policije, v podrubriki 'anonimne e-prijave'. Prijavo lahko poda kdor koli, tudi v imenu žrtve, ki morda sama take prijave ne zmore.
Storitev anonimne e-prijave žrtvam, oškodovancem in pričam nudi varno okolje, kjer nam lahko sporočijo vse informacije o morebitnih nasilnih spolnih ravnanjih, četudi se jim zdijo nepomembne. Vendar na policiji poudarjajo, da anonimna e-prijava ni namenjena obveščanju o nujnih dogodkih! Nujne prijave, ki zahtevajo takojšnje posredovanje policije, ker je ogroženo življenje ali zdravje ljudi, zato nemudoma sporočite na interventno številko policije 113!
