Minister za digitalno izključevanje
Služba vlade za "digitalno preobrazbo", za katero še vedno ni povsem jasno, kaj počne in kakšne pristojnosti ima, načrtuje uvedbo "digitalnih" bonov v vrednosti 150 €.
Z novimi boni naj bi se dalo kupiti računalniško opremo, vendar jih za razliko od turističnih naj ne bi prejel vsak, temveč le starejši od 55 let, ki se bodo izobraževali o osnovnih digitalnih veščinah, in pa študentje naravoslovnih in tehničnih smeri.¹
Odločitev, da dodelijo digitalne bone le študentom naravoslovnih in tehničnih smeri, razkriva omejen pogled, ki ga ima novo ministrstvo pri načrtovanju digitalizacije družbe.
Raba informacijske tehnologije lahko koristi čisto vsem področjem človeške aktivnosti ter na različne načine izboljša naša življenja in naredi procese učinkovitejše. Potencial za razvoj v družboslovnih poklicih ni nič manjši ali manj pomemben od ostalih področij.
Minister hkrati zatrjuje, da želi s tako razporejenimi boni spodbuditi vpis na študijske smeri, na katerih se izobražujejo najbolj iskani kadri. Spodbujanje vpisa na posamezne smeri zahteva veliko več kot le 150 € vreden bon za računalniško opremo.
Študentska populacija v Sloveniji je ena najrevnejših v Evropi, za izboljšanje njihovega položaja so potrebna sredstva za višje štipendije, ki bi študentom omogočile polno osredotočenost na študij (v trenutnih pogojih jih mora večina poleg študija še delati), ter dodatne nastanitvene kapacitete za študente v univerzitetnih mestih.²
V načrtih novega ministrstva manjkajo osnovni ukrepi za zagotavljanje enake digitalne vključenosti za vse prebivalce Slovenije. Posvečanje pozornosti samo določenim starostnim skupinam in poklicnim usmeritvam je nedopustno in neodgovorno.³
Predlog vidimo kot neokusen poskus promocije novega ministrstva za digitalizacijo, ki s svojimi nepremišljenimi predlogi vnovič dokazuje, da je bilo ustanovljeno le kot del predvolilne kampanje vladnih strank brez vsakršnega namena in s pomanjkanjem znanja za digitalizacijo države. Ta predvolilna kampanja davkoplačevalce izredno veliko stane.
Samo plača ministra Andrijaniča znaša 5200 € bruto⁴, vladna služba za digitalno preobrazbo naj bi imela še 22 drugih zaposlenih in 2 sekretarja.⁵ Temu pa bomo lahko kmalu prišteli tudi strošek digitalnih bonov, ki ne bodo prav nič prispevali k digitalizaciji.
Izobraževanje splošne populacije o kritičnih digitalnih veščinah vključno z osnovami informacijske varnosti bi moralo biti prioriteta državne politike. Brezplačno digitalno izobraževanje bi moralo biti dostopno za vse, ki si želijo znanja na področju digitalnih veščin, primerna internetna povezava pa bi morala biti temeljna pravica vsakogar.⁶
Šele z zagotovitvijo teh osnov se lahko zares lotimo oblikovanja vključujoče informacijske družbe.
