V nadaljevanju preberite:

Navada, običajna na Zahodu, da analitiki in uredniki pred volitvami obrazložijo svoj glas, se v Sloveniji ni uveljavila. Zgled, ki sem ga na straneh tega dnevnika uvedel pred štirimi leti, se ni prijel.

Slovenski komentatorji se delijo na tiste, pri katerih bi bila obrazložitev glasu odvečna, saj iz teksta v tekst izkazujejo, da razmišljajo – če smemo njihovi aktivnosti tako reči – kot navijači (če zaradi razdrobljenosti slovenske strankarske scene to včasih pomeni, da so primorani izbirati med silami sorodne usmeritve, bi takšna obrazložitev še vedno delovala antiklimaktično); in na tiste, ki nikakor ne želijo biti podobni prvim (kdo bi jim zameril) in zato skrbno dokazujejo, »da ne pripadajo nikomur«. To, da bralec ali gledalec ne more ugotoviti, katero stranko so volili, se jim zdi dokaz njihove objektivnosti in profesionalnosti.

Sam svojo vlogo komentatorja razumem drugače. Da bi moje pisanje o aktualnih zadevah sploh imelo smisel, je nujna popolna transparentnost interesov in motivov – pa tudi implikacij. Bralec mora vedeti, iz katerih predpostavk izhajajo moja mnenja in tudi, kako se razvijajo in kam vodijo.