Tomaž Bukovec

Konec leta 2006 sta Avto moto zveza Slovenije in njen partner, podjetje Flycom, v dogovoru z ministrstvom za zdravje po dolgih letih prizadevanja organizirala sodobno helikoptersko nujno medicinsko pomoč. S tem so bila kronana prizadevanja številnih zanesenjakov, ki so poudarjali pomen HNMP-ja in namenskega helikopterja. Slovenija je postala primerljiva z drugimi državami, potem pa se je zaradi nerodnosti ministrstva za zdravje vse sesulo in je bil AMZS prisiljen prizemljiti helikopterje. Kaj se je spremenilo od januarja 2007 do danes?

Razpis v najkrajšem času?

Zaradi birokratskih zapletov in neobjave mednarodnega razpisa za helikoptersko reševanje je vlada po ustavitvi sodelovanja z AMZS februarja 2007 napovedala mednarodni razpis za izvajalca helikopterskega reševanja v najkrajšem času. V vmesnem času so se odločili za uporabo helikopterjev policije in Slovenske vojske. Uspešno, neuspešno, zadovoljivo? Vmesni čas traja in traja in veliko vprašanje je, kdaj se bo končal. Vprašanja morda zadevajo birokracijo, bolj grozljivo pa je, da v primeru težke poškodbe na cesti, v gozdu ali kje drugje, v primeru srčne ali možganske kapi ali podobne težke nenadne bolezni pogosto ne boste dovolj hitro dobili zdravniške oskrbe. Če ste blizu reševalne postaje, še, zagotovo pa ne v odročnih krajih. Kot da bi bilo vaše življenje zunaj Ljubljane manj vredno. Tam, kjer bi vam profesionalno organizirana in učinkovita HNMP z dobrim sistemom alarmiranja lahko rešila življenje, vse poteka prepočasi. Zaradi alarmiranja, težav v organiziranju HNMP, neprimernih pristajališč za helikopterje in drugih težav. Minute pa v kritičnih situacijah bliskovito tečejo in izgubljajo boj s smrtjo, s posledicami.

Nedokončana zgodba

Ostanimo najprej pri nedokončani zgodbi iz leta 2007. Kot nam je povedal predsednik AMZS Boris Perko, so skupaj s Flycomom organizirali sodobni način helikopterskega reševanja, opravili delo, potem pa so ga prekinili in danes terjajo od države okoli 430.000 evrov. Na pravobranilstvo so vložili zahtevek za povrnitev stroškov, zahtevek je bil zavrnjen in sedaj razmišljajo o novih korakih. V tistem mesecu je Slovenija imela, kot pravijo dobri poznavalci tega reševanja, sodobno organizirano reševanje z namenskim helikopterjem eurocopter, medicinsko oskrbo pa je ponujalo zdravstveno ministrstvo v okviru HNMP-ja. Če bi nadaljevali s tedanjim tempom, bi bilo samo vprašanje časa, da bi organizirali tudi primeren sistem alarmiranja, ki je danes vprašljiv in neučinkovit. Boris Perko zavrača namigovanje, da je AMZS z začetkom prevozov brez pogodbe šla na limanice nekdanjega ministra dr. Andreja Bručana. "Našli smo skupni jezik, obstajala je zakonska podlaga v uredbi, kompletno naše delo pa je potekalo v skladu z dogovori, ki so bili potrjeni s pismom. Bila je pripravljena pogodba, dogovorjene cene oziroma nadomestila. Vendar do podpisa pogodbe ni prišlo zaradi 'afere' o neobjavljenem mednarodnem razpisu. Verjeli smo državi, delali nekaj dobrega in bili prepričani, da se bo to reševanje z našo pomočjo uredilo tako, kot to pričakujejo naši državljani, člani AMZS ter tudi tujci, ki potujejo skozi Slovenijo. Naša vest je čista," pripoveduje Perko in napoveduje tožbo proti državi.

"Na ministrstvu za zdravje smo Pravilnik o HNMP in razpisne pogoje praktično končali, potem pa je prišlo do odstopa ministra za zdravje. V nadaljevanju smo se ob dodatnih informacijah, ki so kazale na to, da mednarodni razpis in pritegnitev prevoznika koncesionarja ni najbolj racionalna rešitev, odločili za začasno rešitev in sklenitev Sporazuma o načinu zagotavljanja pogojev za HNMP z ministrstvom za notranje zadeve," razlaga generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo Janez Remškar.

Idilično rešeni problem?

Vse skupaj se sliši skoraj idilično, problem je rešen, nadgradnja s koncesionarjem ali kakšno drugo obliko pa bo le dopolnitev. Vendar to še zdaleč ne drži in o tem govori tudi vodja HNMP-ja Uroš Lampič, dr. med. Helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP) je pričela delovati 16. julija 2003 v obliki pilotskega projekta, ki se je končal 1. decembra 2006, ko je začel leteti helikopter AMZS. V HNMP danes dežura 19 zdravnikov in enajst medicinskih tehnikov.

Danes s pomočjo helikopterjev rešujejo in posredujejo kar štiri službe, večino dela pa je prepuščenega policijskim helikopterjem. To so HNMP, GRS, ki posreduje v gorah in na težko dostopnih terenih, potem pa sta tu še službi KC za sekundarne medbolnišnične prevoze odraslih in otrok. "Sedaj smo prišli do točke, ko je praktično ena helikopterska ekipa z enim helikopterjem dežurala za vse štiri službe hkrati in je prihajalo do tega, da je dobil helikopter pač tisti, ki je prvi poklical," pripoveduje Lampič, ki ne more mimo težav Slovenske vojske z zagotavljanjem operativnosti reševalnih helikopterjev. V poletni sezoni na letališču Brnik dežurajo med vikendi tudi zdravniki in reševalci GRS, po dogovoru pa naj bi za njihove potrebe leteli helikopterji SV. Težava je bila v tem, da vojska zaradi kadrovskih težav (predvsem operaterjev na vitlih) ni mogla zagotoviti polne operativnosti helikopterja, zato so morali leteti policisti. "Ljudje obeh enot so izjemni, z improvizacijo kompenziramo težave, se vsi trudijo po svojih močeh, škriplje pa sistem in letošnje poletje je v vseh svoji tragiki pokazalo številne slabosti," razlaga Lampič. Zaradi različnih dežurnih posadk in tudi potrebnih servisov ter vzdrževanja letijo na treh tipih helikopterjev (bell 212, bell 412 in augusta 109) in praktično šele zjutraj zvedo, s katerim bodo leteli. Potem vsak dan pritrjujejo opremo v helikopter, za kar dva medicinska delavca potrebujeta dobro uro, poseben problem pa je pritrjevanje opreme v helikopterjih SV, ki nimajo posebnih nosilcev za opremo. Aktivacijski časi so predolgi (policijski helikopter okoli deset minut, vojaški 20), pri letenju s Flycomom pa so ta čas približali štirim minutam. "Aktivacijski čas je sicer le številka, vendar so v njem skriti vsi problemi, ki jih sedaj čutimo. Težji helikopterji potrebujejo nekoliko daljši čas priprave, pomembna pa je bližina med ekipo in helikopterjem. Ko smo leteli s Flycomom, je zdravnik dvignil telefon in na glas ponovil kraj, pilot je že gledal, kje bo letel, tehnik je tekel k helikopterju," pripoveduje Lampič. Z besedo ne more mimo največjega hendikepa za dobro reševalno helikoptersko nujno medicinsko pomoč.

Prehitevanje skozi stranska vrata

"To pa je dispečerski sistem, ki v sistemu zdravstva ne deluje dobro. Imamo centre za obveščanje, ki spadajo pod Upravo za zaščito in reševanje. Ko pokličete na 112, se oglasi laik, zbere določene informacije in vas preveže lokalni enoti nujne medicinske pomoči. V večjih mestih (Ljubljana, Maribor in deloma Celje) dispečer reševalne službe prefiltrira stopnjo nujnosti in se odloči za način ukrepanja, drugje pa klicatelja prevežejo k zdravniku. Ta z ekipo odhiti do ogroženega oziroma do mesta nesreče in šele tam ugotavlja težo stanja ter se odloča za morebitno aktivacijo helikopterja. Zavzemamo se za to, da bi klic sprejel zdravstveni dispečer, ki bi se odločil za aktiviranje potrebnih ekip. Zemeljskih in po potrebi tudi letalskih," pravi Lampič.

Zanimiv primer je bilo tudi posredovanje po klicu moškega, ki je pri cerkvi Sv. Petra nad Begunjami začutil močne bolečine v prsih. Zemeljska ekipa je poklicala HNMP med potjo do njega in do pacienta so prišli hkrati, ga oskrbeli in odpeljali v bolnišnico. Izkazalo se je, da je imel infarkt, ki ga je preživel brez večjih posledic. "Če gledamo na vse skupaj le skozi denar, niso najdražje ure letenja, ampak so najdražji zamujeni pacienti. Ki lahko umrejo, predvsem pa je zdravljenje težje in tudi manj uspešno," opozarja sogovornik. Dodaja, da skušajo težavo slabega sistema alarmiranja kompenzirati z navodilom zdravnikom, da v primeru indicev za težjo nesrečo ali bolezensko stanje alarmirajo HNMP že na poti proti ogroženi osebi in tako skušajo skozi stranska vrata prehiteti sistem, ki ne deluje.

Zadovoljivo le na Jesenicah

Vendar to niso edine težave, ki jih spremljajo. Izredno pereče je pristajanja pri bolnišnicah, ki je zadovoljivo rešeno le na jeseniški bolnišnici. Vsa druga pristajališča so oddaljena od bolnišnic (Roška v Ljubljani približno pet do sedem minut) ali pa so improvizirana ter pomenijo dodatno nevarnost za posadke helikopterjev in poškodovance. Posebna težava so radijske zveze med HNMP in medicinskimi ekipami na terenu in še bi lahko naštevali.

AMZS, Flycom, tujci, policija, nekdo tretji? Letos je enota HNMP posredovala že več kot 230-krat, lani pa so imeli 273 intervencij. Od tega je okoli 30 odstotkov nujnih medbolnišničnih transportov in okoli 70 odstotkov primarnih intervencij na terenu. Med temi je okoli 17 odstotkov posredovanj v gorah in na smučiščih, približno polovica je bolezni. Druga polovica so poškodbe, vendar ne le v prometu, saj je takih le okoli 40 odstotkov med vsemi poškodbami.

HNMP sodi pod ministrstvo za zdravje in dr. Andreju Bručanu je kljub nerodnosti treba priznati, da je skupaj z AMZS, Flycomom in HNMP dokazal, da je delo mogoče organizirati po sodobnih načelih urgentne medicinske službe. Tudi zato je pred bodočim ministrom za zdravje težka naloga. Pa ne le pred njim. Predvsem pred vlado in navsezadnje tudi vsem nam, ki nam je dosedanja vlada glede HNMP metala pesek v oči. Bo bodoča nadaljevala to prakso?