Epidemija negativno vplivala na gibalne sposobnosti mladih, a generacije niso izgubljene

V pogovoru so sodelovali Gregor Starc in Tanja Kajtna s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, generalna direktorica direktorata za šport na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Mojca Doupona ter nekdanja slovenska reprezentantka v ritmični gimnastiki Tjaša Šeme Toff.

Vsi udeleženci so se strinjali, da je koronska kriza precej bolj kot na vrhunski šport vplivala na vse preostale veje športa, predvsem pri mladih, pri katerih se po izvlečkih rezultatov športno-vzgojnih kartonov kažejo posledice neprimernih pogojev za razvijanje gibalnih sposobnosti.

Gregor Starc je v pogovoru postregel s podatkom, da je bilo pred koronsko zaznamovanim letom 2020 okoli osem odstotkov otrok, ki so sposobni vrhunskih rezultatov testiranj. V letu 2020 pa je ta odstotek padel na 4,7 odstotka. Starc poudarja, da so otroci še vedno gibalno učinkoviti, ampak da je razlika v primerjavi z letom nazaj občutna. Tudi pri najbolje gibalno sposobnih otrocih pa je v primerjavi s prejšnjimi generacijami opaziti nazadovanje, dodaja.

Mladi športniki namreč v teh koronskih časih ne trenirajo v običajnih pogojih, negativni rezultati gibalne sposobnosti mladih pa le dodatno rušijo mit, da lahko mladi ustrezno pripravljenost vzdržujejo doma.

Psihologinja Tanja Kajtna je prepričana, da so mladi športniki v primerjavi z ostalimi vrstniki izgubili še več. Izgubili so tisto, kar jim predstavlja strast. Posledično pa to vodi v vse večjo stisko. Kajtna opozarja, da se bo veliko mladih, ki so zdaj na razpotju med ukvarjanjem s športom v prihodnje ali opustitvijo aktivnosti, odločilo za slednje, saj zaradi izpada pomembnega dela treninga ne bo napredka, posledično pa ne motivacije za nadaljevanje poti do vrhunskega športa.

Sama si ne želi, da bi prevladala retorika, da jim je bilo ukvarjanje s športom odvzeto, saj bi to prineslo še več negativnega razmišljanja pri že tako občutljivi skupini otrok. Zagovarja pozitivni pristop, spodbude in, ko bo čas za vrnitev k običajnemu življenju, predvsem obnovo pridobljenih znanj s ciljem po napredku v prihodnosti v pozitivnem okolju. Da bo poudarek na tem, kako so sposobni napredovati in ne, kako je kriza povzročila kaznovalno retoriko in občutek brezupa.

Tjaša Šeme kot trenerka iz prve vrste spremlja trenažni proces od doma. Čeprav njenim varovankam motivacije ne manjka, "obiskanost" treningov pa je visoka, otrokom ne zna odgovoriti, kdaj bo vsega konec in zakaj pravzaprav trenirajo ob odsotnosti tekmovanj in treningov v dvoranah. Za razvoj bodo ob koncu krize najbolj potrebne prav slednje. Vsaka pomoč bo potrebna, dodaja.

Direktorica direktorata za šport Mojca Doupona je ob tem opozorila na spremembe v družbi, ki so, hočeš ali nočeš, del novega vsakdana. Poudarja, da ukrepi niso v veljavi zato, da bi ustavili šport, ampak da bi zaščitili celotno družbo. To pa pomeni, da ni čas za egoistično razmišljanje, temveč misel na sočloveka in omejitve, ki omogočajo življenje s koronsko krizo.

Poudarila je, da bo do sproščanj prišlo, ko bo epidemiološka slika v državi boljša in da bodo s prilagoditvami omogočili tranzicijo v običajni ustroj športa. Pri tem pa država ne more biti glasnik, kako bo ta proces izpeljan, saj je za to odgovorna stroka na področju športa.

Starc verjame, da je možno ustvariti manj rigiden sistem, kjer vsi športniki niso vrženi v en koš. Vrhunski šport predstavlja zgolj vrh ledene gore, medtem ko je treba poskrbeti predvsem za tisti del pod vodo, ki je po njegovem mnenju prav tako pomemben za družbo.

"Če bomo prišli do sklepa, da je virus povzročil manj škode, kot so jih povzročili ukrepi, potem bomo morali sprejeti, da ukrepi niso bili primerni," je pomenljivo dejal izredni profesor na fakulteti za šport, ki poudarja, da bodo največje razlike odvisne od tega, kako bodo vse države, ki se tako kot Slovenija spopadajo z epidemijo, vzpostavile program nadomeščanja izpada vadbe.

Sproščanje pa je odvisno od države in tudi odgovornosti vsakega posameznika, kot dodaja Doupona. "V tej koronskih časih smo večkrat prišli do spoznanja, da smo prav vsi veliki egoisti v smislu, kaj lahko država stori za nas, ne vidimo pa našega soseda ali družinskih članov, kako naše odločitve vplivajo na njih in družbo. Družbeno odgovoren način razmišljanja se bo poznal na področju športa in drugod."

Vsi udeleženci okrogle mize so se na koncu strinjali, da nas na vseh področjih čaka temeljita obnova v upanju na življenje, ki smo ga bili vajeni pred epidemijo.