Predlog davčne reforme je izredno škodljiv za javne finance
Davčna reforma, ki jo je v sklopu štirih zakonov v državni zbor vložila vlada, je izredno škodljiva za javne finance.[1]
Bogataška kapica ter skupek davčnih olajšav, ki bi državljane z najvišjimi plačami razbremenile od 100 do 400-krat bolj kot tiste s povprečno plačo, najmanj plačani pa pozitivnih učinkov sploh ne bi čutili, bi v primeru sprejetja povzročile proračunsko luknjo, ocene slednje pa se gibljejo od 500 milijonov pa vse do milijarde evrov na leto.[2]
Zaskrbljujoče je dejstvo, da vlada ni predlagala nikakršnih ukrepov za uravnoteženje predvidenega izpada, hkrati pa v skoraj vseh finančnih projekcijah, povezanih tako s samo reformo kot s stanjem državnega proračuna za obdobje prihodnjih nekaj let, občutno zavaja.
Proračunski izpad zaradi bogataške kapice je v zakonu o debirokratizaciji npr. ocenjen na 40–50 milijonov evrov na leto, medtem ko naj bi po ocenah ZPIZ in UMAR bila proračunska luknja tudi do petkrat višja in bi znašala približno 200 milijonov evrov.[3]
Fiskalni svet hkrati opozarja, da so projekcije vlade za proračune v prihodnjih letih povsem nerealistične, dejanski primanjkljaji utegnejo biti mnogo višji.[4]
Ko vzamemo v obzir to več kot očitno namerno podcenjevanje proračunskih lukenj in pa katastrofalno stanje javnih financ, s katerimi vlada razsipa brez vsakršnih omejitev (javni dolg znaša že 81 % BDP, proračunski primanjkljaj zadnjih 14 mesecev se bliža petim milijardam, velik delež porabljenih sredstev ni povezan z epidemijo)[5], lahko sklepamo le, da vlada ravna skrajno neodgovorno ter izključno v interesu zelo ozkega kroga ljudi.
Vsi predlogi so zgrajeni na praznih konstruktih o tem, da naj bi zgolj nižji davki, posebno tisti za najbogatejše, nekako magično sami od sebe prinesli delovna mesta, gospodarsko rast in s tem nove davčne prilive. Takšna politika se je v preteklosti že večkrat izkazala za povsem zgrešeno.[6]
Pri selitvi kadra in kapitala v tujino je potrebno upoštevati mnogo več faktorjev kot pa samo višino davkov. Višina plač po mnenju strokovnjakov, ki preučujejo beg možganov, ni ključen dejavnik pri izseljevanju strokovnega kadra, temveč imajo na to vpliv predvsem odnos države do znanosti, stanje znanstveno-raziskovalnega okolja, delovne razmere in možnost napredovanja.[7]
Progresivna obdavčitev premožnejših je v skladu s priporočili Mednarodnega finančnega sklada za financiranje javnega dolga, nastalega med kovidno krizo, saj so ravno najpremožnejši po zaslugi epidemije in obsežnih državnih pomoči še bolj obogateli.[8]
Deljenje tako enostransko naravnanih davčnih odpustkov v tako kočljivi situaciji je povsem nerazumljivo. Tem reformam bi že v nekaj letih zagotovo sledili varčevanje, višanje davkov in padec kakovosti javnih storitev.
Sami zagovarjamo znižanje davčne obremenitve plač tako, da bi pozitivne učinke čutili vsi prebivalci, a je proračunski izpad iz tega naslova potrebno nadomestiti z višjo obdavčitvijo kapitalskih dohodkov, ožanjem davčnih olajšav, ki znižujejo efektivno davčno stopnjo za podjetja, in pa z davčno preglednostjo multinacionalk na evropskem nivoju, tako da bodo te plačevale davke glede na dobiček, ki ga s svojo dejavnostjo dejansko ustvarijo v vsaki posamezni državi.[9]
