EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 02020H1475-20210202

Consolidated text: Priporočilo Sveta (EU) 2020/1475 z dne 13. oktobra 2020 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP.

ELI: http://data.europa.eu/eli/reco/2020/1475/2021-02-02

02020H1475 — SL — 02.02.2021 — 001.001


To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

PRIPOROČILO SVETA (EU) 2020/1475

z dne 13. oktobra 2020

o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19

(Besedilo velja za EGP)

(UL L 337 14.10.2020, str. 3)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  št.

stran

datum

►M1

PRIPOROČILO SVETA (EU) 2021/119 z dne 1. februarja 2021

  L 36I

1

2.2.2021




▼B

PRIPOROČILO SVETA (EU) 2020/1475

z dne 13. oktobra 2020

o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19

(Besedilo velja za EGP)



Splošna načela

Pri sprejemanju in uporabi ukrepov za varovanje javnega zdravja v odziv na pandemijo COVID-19 bi morale države članice svoje ukrepe usklajevati, kolikor je to mogoče, na podlagi naslednjih načel:

1. Vse omejitve prostega gibanja oseb znotraj Unije, uvedene zaradi omejevanja širjenja COVID-19, bi morale temeljiti na konkretnih in omejenih razlogih javnega interesa, tj. varovanje javnega zdravja. Take omejitve se morajo uporabljati ob upoštevanju splošnih načel prava Unije, zlasti načel sorazmernosti in nediskriminacije. Sprejeti ukrepi tako ne bi smeli presegati tistega, kar je nujno potrebno za varovanje javnega zdravja.

2. Vse take omejitve bi bilo treba odpraviti takoj, ko epidemiološko stanje to omogoča.

3. Med državami članicami ne sme biti diskriminacije, na primer, da se za potovanja v sosednjo državo članico in iz nje uporabljajo milejša pravila kot za potovanja v druge države članice z enakim epidemiološkim stanjem in iz njih.

4. Omejitve ne smejo temeljiti na državljanstvu zadevne osebe, temveč bi morale biti odvisne od tega, v katerem kraju ali krajih je oseba bivala v 14-dnevnem obdobju pred prihodom.

5. Države članice bi morale vedno sprejeti svoje državljane in državljane Unije ter njihove družinske člane, ki prebivajo na njihovem ozemlju, in olajšati hiter tranzit prek svojih ozemelj.

6. Države članice bi morale posebno pozornost nameniti posebnostim obmejnih regij, najbolj oddaljenih regij, eksklav in geografsko odročnih območij ter potrebi po sodelovanju na lokalni in regionalni ravni.

7. Države članice bi si morale redno izmenjevati informacije o vseh zadevah, ki jih zajema področje uporabe tega priporočila.

Skupna merila

8. Države članice bi morale pri odločanju o omejitvah prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 upoštevati naslednja ključna merila:

(a) 

„stopnjo skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju“, tj. skupno število na novo sporočenih primerov COVID-19 na 100 000 prebivalcev na regionalni ravni v zadnjih 14 dneh;

(b) 

„stopnjo pozitivnih testov“, tj. delež pozitivnih testov v skupnem številu testov na COVID-19, opravljenih v zadnjem tednu;

(c) 

„stopnjo testiranja“, tj. število testov na COVID-19, opravljenih na 100 000 prebivalcev v zadnjem tednu.

Podatki o skupnih merilih

9. Da bi zagotovili razpoložljivost izčrpnih in primerljivih podatkov, bi morale države članice Evropskemu centru za preprečevanje in obvladovanje bolezni vsak teden predložiti razpoložljive podatke o merilih iz točke 8.

Te podatke bi morale dati na voljo tudi na regionalni ravni, da bi zagotovili, da so lahko morebitni ukrepi ciljno usmerjeni v tiste regije, v katerih so nujno potrebni.

Države članice bi si morale izmenjevati informacije o vseh strategijah testiranja, ki jih izvajajo.

Kartiranje tveganih območij

10. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni bi moral na podlagi podatkov, ki jih zagotovijo države članice, objaviti zemljevid držav članic EU, razčlenjen po regijah, ter tako državam članicam pomagati pri odločanju. Ta zemljevid bi moral vključevati tudi podatke za Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in, takoj ko bo to mogoče, ( 1 ) Švicarsko konfederacijo. Na tem zemljevidu bi bilo treba območja označiti z naslednjimi barvami:

(a) 

zeleno, če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju nižja od 25 in stopnja pozitivnih testov na COVID-19 nižja od 4 %;

(b) 

oranžno, če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju nižja od 50, vendar je stopnja pozitivnih testov na COVID-19 4 % ali višja, oziroma če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju med 25 in 150, vendar je stopnja pozitivnih testov na COVID-19 nižja od 4 %;

▼M1

(c) 

rdečo, če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju med 50 in 150 in stopnja pozitivnih testov na COVID-19 4 % ali višja, oziroma če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju višja od 150, vendar nižja od 500;

▼M1

(ca) 

temno rdečo, če je stopnja skupno sporočenih primerov COVID-19 v 14-dnevnem obdobju 500 ali višja;

▼B

(d) 

sivo, če ni na voljo dovolj informacij za oceno meril iz točk (a) do (c) ali če je stopnja testiranja na COVID-19 300 ali manj testov na 100 000 prebivalcev.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni bi moral objaviti ločen zemljevid za vsak ključni kazalnik, ki bo prispeval k celovitemu zemljevidu: sporočeni novi primeri v 14-dnevnem obdobju na regionalni ravni ter stopnji testiranja in pozitivnih testov na nacionalni ravni v zadnjem tednu. Ko so podatki na voljo na regionalni ravni, bi morali vsi zemljevidi temeljiti na teh podatkih.

11. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni bi moral vsak teden objaviti posodobljene različice zemljevida in osnovne podatke.

Skupni pragovi za odločanje o omejitvah prostega gibanja zaradi varovanja javnega zdravja

12. Države članice ne bi smele omejevati prostega gibanja oseb, ki potujejo na območja v drugi državi članici, opredeljena kot „zelena“ na podlagi točke 10, ali iz njih.

13. Pri odločanju o uporabi omejitev na območju, ki ni opredeljeno kot „zeleno“ na podlagi točke 10,

▼M1

(a) 

bi morale države članice upoštevati razlike v epidemiološkem stanju med območji, ki so opredeljena kot „oranžna“, „rdeča“ in „temno rdeča“, ter ravnati sorazmerno;

▼B

(b) 

bi lahko države članice upoštevale dodatna merila in trende. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni bo v ta namen tedensko zagotavljal podatke o velikosti populacije, stopnji hospitalizacije, stopnji sprejema na oddelke za intenzivno nego in stopnji umrljivosti, če so ti na voljo.

(c) 

države članice bi morale upoštevati tudi epidemiološko stanje na svojem ozemlju, vključno s politikami testiranja, številom opravljenih testov in stopnjo pozitivnih testov ter drugimi epidemiološkimi kazalniki;

▼M1

(d) 

države članice bi morale upoštevati strategije testiranja in posebno pozornost nameniti razmeram na območjih z visokimi stopnjami testiranja;

▼M1

(e) 

države članice bi morale upoštevati prevalenco novih različic SARS-CoV-2, ki vzbujajo zaskrbljenost, zlasti različic, ki povečujejo prenosljivost in smrtnost, ter raven izvajanja sekvenciranja genoma, ne glede na to, kako je zadevno območje razvrščeno.

▼B

Usklajevanje med državami članicami

14. Države članice, ki nameravajo na podlagi lastnih postopkov odločanja uvesti omejitve za osebe, ki potujejo z območja, ki ni opredeljeno kot „zeleno“ na podlagi točke 10, ali na to območje, bi morale o tem pred začetkom veljavnosti teh omejitev najprej obvestiti zadevno državo članico. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti čezmejnemu sodelovanju, najbolj oddaljenim regijam, eksklavam in geografsko odročnim območjem. Pred začetkom veljavnosti bi morale biti o nameri obveščene tudi druge države članice in Komisija. Če je mogoče, je treba informacije posredovati 48 ur vnaprej.

Za obveščanje drugih držav članic in Komisije bi morale države članice uporabljati vzpostavljene komunikacijske mreže, vključno z mrežo enotne ureditve za politično odzivanje na krize (IPCR). Kontaktne točke IPCR bi morale zagotoviti, da se informacije brez odlašanja posredujejo njihovim pristojnim organom.

15. Države članice bi morale nemudoma obvestiti druge države članice in Komisijo o odpravi ali rahljanju vseh pred tem uvedenih omejitvenih ukrepov, ki bi morala začeti veljati čim prej.

Omejitve prostega gibanja bi bilo treba odpraviti, ko se območje ponovno opredeli kot „zeleno“ na podlagi točke 10, pod pogojem, da je od uvedbe omejitev preteklo vsaj 14 dni.

16. Najpozneje 7 dni po sprejetju tega priporočila bi morale države članice postopoma odpraviti omejitve, uvedene pred sprejetjem tega priporočila, ki se uporabljajo za območja, ki so opredeljena kot „zelena“ na podlagi točke 10.

Skupni okvir glede možnih ukrepov za potnike, ki prihajajo z območij z višjim tveganjem

▼M1

16. Države članice bi morale močno odsvetovati vsa nenujna potovanja na območja, ki so v skladu s točko 10 opredeljena kot „temno rdeča“, ter odsvetovati vsa nenujna potovanja na območja, ki so v skladu z navedeno točko opredeljena kot „rdeča“, ter z njih.

Hkrati bi si morale države članice prizadevati za preprečitev motenj nujnih potovanj, ohranitev nemotenega pretoka prometa v skladu s sistemom „zelenih voznih pasov“ ter za preprečitev motenj v dobavnih verigah ter gibanju delavcev in samozaposlenih, ki potujejo iz poklicnih ali poslovnih razlogov.

▼B

17. Države članice načeloma ne bi smele zavrniti vstopa osebam, ki potujejo iz drugih držav članic.

Države članice, ki menijo, da je potrebno, da na podlagi lastnih postopkov odločanja uvedejo omejitve prostega gibanja, bi lahko za osebe, ki potujejo z območja, ki ni opredeljeno kot „zeleno“ na podlagi točke 10, odredile, da

▼M1

(a) 

gredo v karanteno/samoizolacijo, kot priporoča Odbor za zdravstveno varnost ( 2 ), in/ali

(b) 

pred prihodom in/ali po njem opravijo test na okužbo s COVID-19. Pri tem gre lahko za test RT-PCR ali hitri antigenski test s skupnega in posodobljenega seznama hitrih antigenskih testov na COVID-19, pripravljenega na podlagi Priporočila Sveta z dne 21. januarja 2021 o skupnem okviru za uporabo in validacijo hitrih antigenskih testov ter vzajemno priznavanje rezultatov testov na COVID-19 v EU ( 3 ), kakor določijo nacionalni zdravstveni organi.

▼M1 —————

▼B

Države članice bi si morale še bolj prizadevati za usklajevanje glede dolžine karantene/samoizolacije in nadomestnih možnosti. Spodbujati bi bilo treba razvoj testiranja, kadar koli je to mogoče in v skladu s strategijami, ki jih določijo države članice.

▼M1

Države članice bi morale zagotavljati zadostne zmogljivosti za testiranje ter sprejeti digitalna potrdila o testiranju, pri čemer bi morale poskrbeti, da to ne bo negativno vplivalo na zagotavljanje osnovnih storitev javnega zdravstva, zlasti kar zadeva laboratorijske zmogljivosti.

17a. Države članice bi morale za osebe, ki potujejo z območja, ki je opredeljeno kot „temno rdeče“ na podlagi točke 10(ca), zahtevati, da pred prihodom opravijo test na okužbo s COVID-19 in gredo v karanteno/samoizolacijo, kot priporoča Odbor za zdravstveno varnost. Podobni ukrepi bi se lahko uporabljali za območja z visoko razširjenostjo različic, ki vzbujajo zaskrbljenost.

Države članice bi morale sprejeti, ohraniti ali okrepiti blažilne ukrepe v zunajbolnišničnem okolju, zlasti na območjih, ki so opredeljena kot „temno rdeča“, okrepiti prizadevanja za testiranje in iskanje stikov ter povišati raven spremljanja in sekvenciranja reprezentativnega vzorca primerov COVID-19 v skupnosti, da se obvlada širjenje in vpliv novih, bolj prenosljivih različic SARS-CoV-2.

17b. Države članice bi morale osebam, ki prebivajo na njihovem ozemlju, poleg obstoječih zahtev glede karantene/samoizolacije ponuditi možnost, da namesto testa pred prihodom iz točk 17(b) in 17a opravijo test na okužbo s COVID-19 po prihodu.

▼B

18. Države članice bi morale vzajemno priznavati rezultate testov na COVID-19, ki jih v drugih državah članicah opravijo certificirani zdravstveni organi. Države članice bi morale okrepiti sodelovanje glede različnih vidikov, povezanih s testiranjem, vključno s preverjanjem potrdil o testiranju, pri tem pa upoštevati raziskave in nasvete epidemioloških strokovnjakov ter najboljše prakse.

19. Potnikom, ki opravljajo nujno funkcijo ali morajo nujno potovati, ne bi smeli odrediti karantene med opravljanjem takšne funkcije, zlasti ne:

(a) 

delavcem ali samozaposlenim osebam, ki opravljajo kritične poklice, vključno z zdravstvenimi delavci, obmejnim in napotenim delavcem ter sezonskim delavcem, kot so navedeni v Smernicah za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19 ( 4 );

(b) 

delavcem v prevozništvu ali izvajalcem prevoznih storitev, vključno z vozniki tovornih vozil, ki prevažajo blago za uporabo na ozemlju, in tistimi, ki so zgolj v tranzitu;

(c) 

pacientom, ki potujejo iz nujnih zdravstvenih razlogov;

(d) 

učencem, študentom in pripravnikom, ki vsak dan potujejo v tujino;

(e) 

osebam, ki potujejo iz nujnih družinskih ali poslovnih razlogov;

(f) 

diplomatom, uslužbencem mednarodnih organizacij in osebam, ki jih povabijo mednarodne organizacije, ker je njihova prisotnost potrebna za dobro delovanje teh organizacij, ter vojakom in policistom, humanitarnim delavcem in osebju civilne zaščite, ki opravljajo svoje naloge;

(g) 

potnikom v tranzitu;

(h) 

pomorščakom;

(i) 

novinarjem, kadar opravljajo svoje delo.

▼M1

19a. V skladu s točko 17a bi morale osebe z nujno funkcijo ali nujno potrebo po potovanju, ki potujejo s „temno rdečega“ območja, opraviti test in iti v karanteno/samoizolacijo, če to ne učinkuje nesorazmerno na opravljanje njihove funkcije ali na njihovo potrebo po potovanju.

Z odstopanjem od navedenega se od delavcev v prevozništvu in izvajalcev prevoznih storitev v skladu s točko 19(b) načeloma ne bi smelo zahtevati, da opravijo test na okužbo s COVID-19 v skladu s točkama 17(b) in 17a. Kadar država članica od delavcev v prevozništvu in izvajalcev prevoznih storitev zahteva, da opravijo test na okužbo s COVID-19, bi bilo treba uporabiti hitre antigenske teste, zaradi tega pa ne bi smelo prihajati do motenj v prevozu. Če pride do motenj v prevozu ali dobavni verigi, bi morale države članice nemudoma odpraviti ali razveljaviti take zahteve po sistematičnem testiranju, da se ohrani delovanje „zelenih voznih pasov“. Od delavcev v prevozništvu in izvajalcev prevoznih storitev se ne bi smelo zahtevati, da gredo med opravljanjem svoje nujne funkcije v karanteno v skladu s točkama 17(a) in 17a.

19b. Poleg izjem iz točke 19a države članice osebam, ki živijo v obmejnih regijah in potujejo čez mejo vsak dan ali pogosto za namene dela, poslovanja, izobraževanja, družine, zdravstvene oskrbe ali nege, ne bi smele odrediti testiranja ali karantene/samoizolacije, kar zlasti velja za osebe, ki opravljajo kritične funkcije ali so nepogrešljive za kritično infrastrukturo. Če se v teh regijah uvede zahteva po testiranju pri čezmejnih potovanjih, bi morala biti pogostost testov pri takih osebah sorazmerna. Če je epidemiološko stanje na obeh straneh meje primerljivo, se ne bi smela uvesti nobena zahteva glede testiranja v zvezi s potovanji. Od oseb, ki zatrjujejo položaj s področja uporabe te točke, se lahko zahteva, da predložijo dokumentarna dokazila ali izjavo o tem.

▼B

20. Države članice bi lahko zahtevale, da osebe, ki vstopajo na njihovo ozemlje, predložijo obrazec za lokalizacijo potnika, v skladu z zahtevami glede varstva podatkov. Razviti bi bilo treba skupni evropski obrazec za lokalizacijo potnika, ki bi ga države članice lahko uporabljale. Kadar koli je to mogoče, bi bilo treba uporabljati digitalno različico informacij za lokalizacijo potnika, da bi poenostavili obdelavo in hkrati zagotovili enak dostop za vse državljane.

▼M1

21. Ukrepi, ki se uporabljajo za osebe, ki prihajajo z območja, ki je opredeljeno kot „temno rdeče“, „rdeče“, „oranžno“ ali „sivo“ na podlagi točke 10, ne smejo biti diskriminatorni, kar pomeni, da bi se morali v enaki meri uporabljati za vračajoče se državljane zadevne države članice.

▼B

22. Države članice bi morale zagotoviti, da vse formalne zahteve za državljane in podjetja konkretno koristijo javnozdravstvenim prizadevanjem za zajezitev pandemije ter ne ustvarjajo neupravičenega in nepotrebnega upravnega bremena.

23. Če se pri osebi ob prihodu v namembni kraj pojavijo simptomi, bi bilo treba opraviti testiranje, diagnozo, izolacijo in iskanje stikov v skladu z lokalno prakso, vstop pa se ji ne bi smel zavrniti. Informacije o primerih, odkritih ob prihodu, bi bilo treba zaradi iskanja stikov prek sistema zgodnjega obveščanja in odzivanja nemudoma posredovati javnozdravstvenim organom držav, v katerih je zadevna oseba bivala zadnjih 14 dni.

24. Omejitve ne bi smele zajemati prepovedi opravljanja določenih prevoznih storitev.

Komuniciranje in obveščanje javnosti

25. Države članice bi morale zadevne zainteresirane strani in širšo javnost jasno, izčrpno in pravočasno obvestiti o vseh omejitvah prostega gibanja, vseh spremljajočih zahtevah (na primer negativen test na COVID-19 ali obrazec za lokalizacijo potnika) in ukrepih, ki se uporabljajo za potnike, ki potujejo z območij z višjim tveganjem, in to čim prej pred začetkom veljavnosti novih ukrepov. Praviloma bi bilo treba te informacije objaviti 24 ur pred začetkom veljavnosti ukrepov, ob upoštevanju, da je pri epidemioloških izrednih razmerah potrebna določena prožnost.

Te informacije bi morale biti na voljo tudi na spletni platformi „Re-open EU“ in bi morale vključevati napotilo na zemljevid, ki ga bo redno objavljal Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni na podlagi točk 10 in 11.

Vsebina ukrepov, geografsko področje njihove uporabe in kategorije oseb, za katere se uporabljajo, bi morali bili jasno opisani.

Pregled

26. To priporočilo bi morala Komisija ob pomoči Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni redno pregledovati. Komisija bi morala o tem redno poročati Svetu.



( 1 ) Ko bo sklenjen sporazum med EU in Švicarsko konfederacijo o sodelovanju na področju javnega zdravja, vključno s sodelovanjem Švicarske konfederacije v Evropskem centru za preprečevanje in obvladovanje bolezni v skladu z Uredbo (ES) št. 851/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ustanovitvi Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (UL L 142, 30.4.2004, str. 1).

( 2 ) Priporočila za skupni pristop EU glede izolacije bolnikov s COVID-19 ter karantene za osebe, ki so bile v stiku z njimi, in potnike, o katerih se je 11. januarja 2021 dogovoril Odbor za zdravstveno varnost, https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/preparedness_response/docs/hsc_quarantine-isolation_recomm_en.pdf.

( 3 ) https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-5451-2021-INIT/sl/pdf

( 4 ) UL C 102 I, 30.3.2020, str. 12.

Top