Nedavni prenos ustanoviteljstva Študentske založbe s Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) na skupino devetih posameznikov odpira številna vprašanja in polemike. Javnost namreč ugiba, ali gre nemara za korak k privatizaciji založbe, ki je ob izvzetju javnih zavodov med največjimi prejemniki proračunskega denarja v kulturi in umetnosti. Čeprav je pobudo za odcepitev dala založba, zdaj imenovana Beletrina, je skrb zbujajoče, da je ŠOU brez kakršnega koli upiranja iz rok spustil zavod, ki ga je ustanovil in sofinanciral 18 let.
Zatiranje kulturnih projektov
Razlog za razhod naj bi bile predvsem finance. »ŠOU v Ljubljani ne more zagotavljati finančne podpore, ki bi v celoti omogočila delovanje zavoda, založba pa zaradi ustanovitelja ni mogla pridobiti sredstev na nekaterih evropskih razpisih,« sporočajo iz Študentske organizacije, kjer še razkrijejo, da zaradi padca koncesijske dajatve (izgubil je skoraj 800.000 evrov) financiranje zmanjšujejo na vseh področjih.
Tako v ŠOU kot Beletrini zatrjujejo, da je bil po odcepitvi založbe sklenjen dogovor o ohranitvi vseh dosedanjih knjižnih in drugih ugodnosti za študente. Založba za zdaj ostaja tudi v dosedanjem domovanju na Borštnikovem trgu, v prostorih, ki so v lasti študentske organizacije. Kot pojasnjuje eden izmed ustanoviteljev Beletrine Mitja Čander, je založba vsa ta leta svoji matični organizaciji kot nekakšno vračilo subvencije plačevala precej visoko najemnino, ki je v zadnjem času znašala okoli 2500 evrov mesečno. Dogovarjanje glede višine najemnine v prihodnje še poteka, med drugim se založba pogaja, da bi del te plačevala v obliki poklanjanja knjig za bruce. Čander poudarja, da bodo kmalu vložili prošnjo za status zavoda v javnem interesu ter se ob njegovi morebitni pridobitvi potegovali za nastanitev v občinski infrastrukturi. Zaradi njihovega nedorečenega pravnega statusa – ni bilo jasno, ali gre za javni ali zasebni zavod – jim je bilo to doslej onemogočeno.
Nejasnost okoli statusa je založbi povzročala težave tudi na različnih razpisih. Septembra so se denimo prijavili na enega izmed norveških razpisov, a od CNVOS, ki je bil koordinator za slovenski prostor, dobili odgovor, da so sledeč nekaterim odločbam javni zavod ter s tem neupravičeni do sredstev za nevladne organizacije. »Zagato s statusom smo želeli čim prej rešiti, saj bi nas finančno lahko povsem zablokirala,« razmišlja Čander. Tako se na noge postavljajo kot zasebni neprofitni zavod, s čimer so obvezani morebiten dobiček vlagati nazaj v produkcijo.
Študentska založba največji, skoraj polovični delež svojega proračuna gradi iz sredstev Javne agencije za knjigo (JAK). Ob Cankarjevi založbi je iz proračuna JAK prek razpisov lani načrpala največ sredstev za knjižni program, in sicer 200.000 evrov, v zadnjem desetletju pa sodi med največje prejemnike proračunskega denarja v kulturi in umetnosti, če seveda izvzamemo javne zavode. Aleš Novak, direktor JAK, zagotavlja, da sprememba ustanoviteljstva ne bo imela nikakršnega vpliva na višino prihodnjih subvencij, saj so te odvisne od povsem drugih dejavnikov. Na ministrstvu za kulturo, ki je prav tako sofinancer založbe, sprememb ne komentirajo, izražajo pa pričakovanja, »da bodo začeti projekti in programi v javnem interesu nemoteno zaključeni in da bo prihodnji program založbe čim kakovostnejši«.
Dekleva: za javni interes
Finančno praznino, ki je nastala s prekinitvijo formalnega sodelovanja s ŠOU, bodo v Beletrini skušali zapolniti prek raznih razpisov, predvsem evropskih. Čeprav se je vložek študentske organizacije zadnja leta zmanjševal in lani predstavljal le slabih deset odstotkov od približno milijonskega letnega proračuna založbe, lahko ta manko po Čandrovem mnenju prinese velike težave. A založba je za zdaj dobro finančno preskrbljena, saj je ne obremenjujejo dolgovi ali krediti, zato bodo ohranili vseh devet delovnih mest ter sodelovanje s stalnimi zunanjimi sodelavci, krčil pa se ne bo niti program. Ravno nasprotno. »V evropskih razpisih vidimo veliko priložnost, da ob založniški dejavnosti posežemo še na druga področja; od izobraževanja v kulturi in plasiranja kulture v sfere, kjer je manj prisotna, do povezovanja različnih institucij, kulturnega turizma ali digitalizacije,« načrte razkrije Mitja Čander. Ob njem, Alešu Štegru, Tomažu Gerdini in Marku Hercogu, ki zastopajo glas dosedanje Študentske založbe, deveterico sestavlja še pet znanih imen domačega literarnega prostora, in sicer Andrej Brvar, Milan Dekleva, Niko Grafenauer, Milan Jesih in Veno Taufer. V založbi menijo, da so ti nekakšna garancija ohranjanja visokih literarnih standardov ter dokaz, da Beletrina želi delovati v javnem interesu. Milan Dekleva je pristopil k sodelovanju, ker meni, da ima založba v takšni obliki največjo neodvisnost. »Ko so založbe v stiski, je treba paziti, da jih ne prevzame kakšna kapitalska naveza, ki bi bila pogubna za knjigo, zato je treba stvari vzeti v svoje roke.« Peterica »prišlekov« je odvezana vsake morebitne materialne in kazenske odgovornosti, za zdaj pa se tudi ne vmešava v program založbe. »Mi imamo vlogo nekakšnih svetovalcev, ki skrbijo za to, da se založba ukvarja s tistim, čemur pravimo javni interes,« še pristavi Dekleva.
