Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik ocenjuje, da je ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) v objavljeni predlog sprememb zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-C) vključilo zaskrbljujoče širitve policijskih pooblastil. Veliko pomislekov zadeva predvsem širitev pristojnosti policije glede uporabe in zbiranja biometričnih podatkov. Ti lahko obsegajo vsako posameznikovo fizično in vedenjsko lastnost, od njegove DNK, oblike obraza in prstnih odtisov do načina hoje in tipkanja po tipkovnici. Predlagane spremembe zakona pa ne vsebujejo podrobnejših določitev, katere biometrične podatke o posamezniku sme policija zbirati in v katerih primerih.
Pozabili na varovalke za varstvo pravic
»Predvideno je povsem nesorazmerno izvajanje biometrijskih ukrepov pri policijskem ugotavljanju identitete, saj se zajem biometričnih podatkov dopušča v prav vsakem postopku ugotavljanja identitete,« izpostavlja Prelesnikova. »Tako široko pooblastilo je posebej problematično v kombinaciji z uporabo avtomatizirane obdelave in tehničnih sredstev, med katere sodi tudi tehnologija avtomatizirane prepoznave obrazov, brez vezave na konkretne okoliščine in varovalke za varstvo pravic.«
Pojasnila je, da predlog policiji omogoča tudi stacionarno in stalno ter neprekinjeno video in avdio snemanje območja kritične infrastrukture in varnostno tveganih območij, pri čemer ni predvidenih prav nobenih pogojev ali omejitev, razen soglasja občine. »Glede na nedorečenost pojma 'varnostno tvegana območja' lahko sem sodijo tudi glavni trgi in mestne ulice, s čimer bi policija resno posegala v številne ustavne pravice posameznikov, na primer pravico do svobodnega in neoviranega zbiranja in združevanja, pravice do tajnosti komunikacij,« je še opozorila Prelesnikova.
Policija bi torej lahko s tehnologijo za prepoznavo obrazov analizirala posnetke javnega zbiranja, protestov in shodov ter z njo poskušala identificirati vse »neznane osebe«, ne zgolj storilce prekrškov. Prelesnikova opozarja, da bi to potencialno omogočalo zlorabo zbranih podatkov v nezakonite, celo politične namene. Varuh človekovih pravic ob tem opozarja tudi na problematičnost podaljšanja roka hrambe posnetkov, ki ne bodo uporabljeni za dokazovanje prekrškov in kaznivih dejanj ter identificiranje kršitev, s 30 na 45 dni. Namestnik varuha človekovih pravic Ivan Šelih je v dopisu MNZ poudaril, da olajšanje policijskega dela ni zadostna obrazložitev za spremembo roka hrambe. Šelih se tudi ne strinja s tem, da bo imela uporaba sistema za avtomatizirano prepoznavo registrskih tablic vpliv zgolj na voznike, ki imajo kaj skriti. Izpostavil je, da je vsakršna obdelava osebnih podatkov poseg v enega od vidikov ustavno varovane zasebnosti, tudi tista, pri kateri ne »pride do zadetka«.
Osumljenemu kaznivega dejanja več zaščite kot sleherniku
Predlog po oceni Prelesnikove uvaja tudi nekaj resnih nesmislov. »Določbe 112. člena ZNPPol skupaj s predlaganimi spremembami ZNPPol omogočajo, da bo lahko policist, ki bo legitimiral posameznika na ulici ali ga želel prepoznati na nekem posnetku, nad njim brez omejitev izvajal katere koli biometrijske ukrepe, medtem ko bo izvajanje takih ukrepov nad posameznikom, zoper katerega vodijo kazenski postopek, dovoljeno samo pod strogo določenimi pogoji.«
Predlog bi policiji omogočil tudi, da od operaterjev pridobi vsebino SMS- in MMS-sporočil pogrešanih oseb in oseb v stiski, podatke o kraju, s katerega je bila komunikacija opravljena, ter podatke o telefonski številki, vezani na internetno dostopno točko, kot tudi podatke o naročniku internetne dostopne točke. Trenutno sme policija pridobiti zgolj podatke o času in telefonski številki klicane ali kličoče osebe ter podatke o naročniku številke. Prelesnikova predlaga, da se z ustreznimi dopolnili jasno zapiše, da se tudi pridobivanje vseh zgoraj navedenih podatkov izvede šele po pridobitvi sodne odredbe in če je to nujno za razjasnitev okoliščin pogrešitve ali za izsleditev iskane osebe oziroma osebe v stiski. »Gre namreč za zelo široke ukrepe, saj poleg komunikacije pogrešane osebe oziroma osebe v stiski posredno zajemajo tudi komunikacije tretjih oseb,« je opozorila. Vsak posameznik bi se pred policijskim preverjanjem vsebine sporočil lahko zavaroval tudi z uporabo aplikacij, kot je Signal, ki šifrirajo vsebino sporočil.
»Neustrezno je tudi splošno pooblastilo policiji, da sama pridobiva osebne podatke iz katerih koli informatiziranih uradnih evidenc javnega sektorja – torej tudi iz zbirk bolnišnic, šol, NIJZ, Banke Slovenije, sistema eSociala – in to prek brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa brez pisne zahteve in brez aktivnega posredovanja upravljalca zbirke, kot je veljalo doslej. Policija bi lahko v podatke vpogledovala, jih kopirala ali izpisovala ter jih obdelovala v vseh svojih postopkih,« je še dodala.
Informacijska pooblaščenka in pisarna varuha človekovih pravic si delita pomisleke glede umika potrebe po obveščanju o prostovoljnosti in anonimnosti sodelovanja s policijo pri zbiranju obvestil. Varuh ob tem dopušča izjeme za odstop od tega pravila, denimo ko tovrstna seznanitev ni primerna ali smiselna. Varuha skrbi tudi ohlapno določena razširitev poligrafskih postopkov za notranji nadzor na policijskih delovnih mestih, brez jasne določitve, kateri postopki in katera delovna mesta so mišljeni.
Obširno mnenje informacijske pooblaščenke je dostopno na tej povezavi v pdf obliki.