VSK Sodba II Kp 46668/2015

Jedro

Kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa oziroma, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano. Za tak primer gre nedvomno tudi v dani situaciji, ko že obtožba navaja, da je obtoženec z oškodovanko pričel spolno občevati, silo zoper njo pa uporabil šele po tistem, ko se je zbudila in ga z rokami pričela odrivati.

Glede na to, da iz opisa dejanja izhajajo le zakonski znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ne pa tudi kaznivega dejanja posilstva iz razlogov, kot so zgoraj navedeni, bi moralo sodišče dejanje obtoženca pravno opredeliti, kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. R. se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega,

da je spolno občeval z osebo drugega spola tako, da je zlorabil njeno stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati s tem, da je okoli 7.00 ure dne 11.10.2015 v otroški sobi stanovanja na naslovu G. 29, E. F. B. P. v času, ko je zaradi pijanosti zaspala, slekel hlače in spodnje hlače ter pričel spolno občevati, pri čemer z odnosom ni prenehal kljub temu, da se je v tem času zbudila in ga z rokama začela odrivati, ampak ji je takrat z roko prikril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal,

s čemer je storil kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 in se mu po isti zakonski določbi izreče kazen 1 (eno) leto zapora,

v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega M. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve ustavnih pravic obtožena pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka svetnica Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici D. K. in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Strinjati se je potrebno z obtoženčevim zagovornikom, da je sodišče prve stopnje z opredelitvijo dejanja kot kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, prekršilo kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP. Obtožba je namreč obtožencu očitala, da je oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju tako, da je uporabil silo in tudi zlorabil njeno stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati s tem, da je oškodovanki, ko je zaradi pijanosti zaspala slekel hlače in spodnje hlače ter pričel spolno občevati, pri čemer z odnosom ni prenehal kljub temu, da se je v tem času zbudila in ga z rokama začela odrivati, ampak ji je takrat z roko prikril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal.

6. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obtoženec zlorabil oškodovankino stanje, zaradi katerega se mu ni mogla upirati. Ocenilo namreč je, da je opis obtožbe v tem delu nesklepčen, saj zatrjuje, da se je oškodovanka obtožencu dejansko fizično uprla, kar je potrdil tudi dokazni postopek in ker sporni del besedila, ki se nanaša na zlorabo oškodovankinega stanja, ne predstavlja bistvenega zakonskega znaka, ga je izpustilo iz opisa, ne da bi pri tem bila obtoženčeva pravica do obrambe kakorkoli prekršena.

7. Navedeno postopanje sodišča zagovornik izpodbija z očitkom bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe. Če namreč tožilstvo v obtožbi zatrjuje, da je bilo oškodovankino stanje takšno, da se obtožencu ni mogla upirati, je jasno, da obtoženec ni uporabil sile in zato tudi kaznivo dejanje posilstva ni moglo biti podano. Zato se izpuščeni opis dejanja nanaša na bistveno okoliščino, ki jo sodišče iz opisa obtožbe ne bi smelo izpustiti, poleg tega pa tak opis že sam po sebi negira kaznivo dejanje posilstva zaradi česar to dejanje že po opisu ni kaznivo.

8. Navedeni pritožbeni pomisleki so utemeljeni. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP je sodišče vezano le na opis dejanja v obtožbi in opis po obravnavani obtožnici dejansko vsebuje le očitek, da je obtoženec spolno občeval z oškodovanko tako, da je zlorabil njeno stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati. To namreč povsem jasno izhaja iz navedbe, da je oškodovanki, ko je zaradi pijanosti zaspala, slekel hlače ter pričel z njo spolno občevati. Res je, da temu opisu sledi navedba, da z odnosom ni prenehal kljub temu, da se je oškodovanka zbudila in ga z rokama začela odrivati, sam pa ji je takrat z roko prikril in zaprl usta ter s silo telesa zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal. V tem delu dejanja naj bi torej obtoženec uporabil fizično silo zoper oškodovanko, vendar tak opis ne ustreza zakonskim znakom posilstva, ki bo podano takrat, ko storilec prisili drugega k spolnemu občevanju tako, da uporabi silo. Uporaba sile mora torej biti usmerjena zoper oškodovanca zaradi spolnega občevanja pri čemer bo kaznivo dejanje posilstva po ustaljeni sodni praksi dokončano tedaj, ko moški spolni organ začne prodirati v spolni organ oškodovane osebe. To pomeni, da kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa oziroma, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano. Za tak primer gre nedvomno tudi v dani situaciji, ko že obtožba navaja, da je obtoženec z oškodovanko pričel spolno občevati, silo zoper njo pa uporabil šele po tistem, ko se je zbudila in ga z rokami pričela odrivati. Res sicer je, da je sodišče v sodbi (točka 15) ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi in sicer, da se je oškodovanka prebudila še preden je prišlo do spolne združitve in da je obtoženec z opisano silo dosegel dokončanje spolnega odnosa, vendar pa je bilo sodišče v tem pogledu vezano na opis dejanja v obtožbi, ki je zatrjeval za obtoženca ugodnejše dejansko stanje. Glede na to, da iz opisa dejanja izhajajo le zakonski znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ne pa tudi kaznivega dejanja posilstva iz razlogov, kot so zgoraj navedeni, bi moralo sodišče dejanje obtoženca pravno opredeliti, kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1. To dejanje namreč stori, kdor spolno občuje z osebo drugega ali istega spola tako, da zlorabi, med drugim kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ta ne more upirati. Očitek, da je oškodovanka zaradi pijanosti zaspala, pa zadostno konkretizira navedeni zakonski znak, zaradi česar je ob pravilni uporabi zakona, dejanje obtoženca pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1.

9. Nobenih pomislekov pa sodišče druge stopnje nima v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da do spolnega odnosa ni prišlo sporazumno. Izpodbijana sodba je namreč prepričljivo pojasnila, čemu obtoženčev zagovor v tej smeri ni verodostojen in k temu, kar je sodišče navedlo v točkah 12 do 16, ni moč ničesar novega dodati. Dejstvo je, da so oškodovankino prizadetost po dejanju potrdili tako njena zdravnica kot prijateljica V. O. pa tudi njen mož, ki je kljub temu, da se je z oškodovanko razvezal, navedel, da tudi sam verjame oškodovanki ne pa obtožencu, čeprav je z njim še vedno prijatelj. Kot je pojasnil, oškodovanka kadar je bila pod vplivom alkohola, tudi z njim ni privolila v spolne odnose, temveč je običajno zaspala oblečena. Kot je torej razvidno iz njegove izpovedbe tudi sam ni imel nobenih pomislekov v resničnost njenega opisa dogodka. Po drugi strani pa tudi obtoženčevo opravičilo oškodovanki, kaže, da je bil on tisti, ki je izsilil spolni odnos. Res sicer je, kot pritožba izpostavlja, da bi poslano opravičilo lahko bilo razumeti tudi kot posledico občutka moralne krivde, ker se je spustil v spolni odnos s prijateljevo ženo, vendar pa je ta dokaz potrebno ocenjevati ne le samega zase, temveč tudi v odnosu do zgoraj naštetih dokazov, ki so za obtoženca obremenilni.

10. Pravilnosti sodbe pritožnik tudi ne more omajati z dejstvi, da oškodovanka zaradi upiranja obtožencu ni utrpela nobenih vidnih posledic na telesu; dalje, da je bila njena nožnica pri spolnem odnosu navlažena, kar kaže na sporazumni spolni odnos; da se oškodovanka obtoženca ni bala, niti se ni resno branila; da si je sama zaželela spolnih odnosov z obtožencev, še sploh, ker je vedela, da jo njen mož vara; da je spolnost dojemala bolj sproščeno kot slovenska dekleta ter, da je kritičnega večera veseljačila v lokalu in se objemala tako z obtožencem kot z drugimi moškimi. Čemu te okoliščine niso pravno upoštevne, je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pa k temu potrebno le dodati, da obtoženec fizične sile ni uporabil na način, ki bi praviloma povzročil vidne posledice na telesu. Očita se mu, da je oškodovanki z roko prekril usta, nato pa njen odpor zlomil s silo telesa, glede na to, da je bil precej težji od oškodovanke. Ali je bila oškodovankina nožnica navlažena in kaj naj bi to pomenilo, ponuja svojo laično razlago le zagovornik, dejstvo pa je, da je oškodovanka odšla k svoji zdravnici prav zaradi bolečin v nožnici. Tudi oškodovankino predhodno vedenje in predložene fotografije, ki pričajo o njeni razuzdanosti, po mnenju pritožbenega sodišča niso pomembne, saj je glede fotografij bilo pojasnjeno, kdaj in v kakšnih okoliščinah so bile posnete, prav tako pa je bilo v postopku z zanesljivostjo ugotovljeno, iz katerih razlogov se je oškodovanka odločila prespati v hiši obtoženca, ki je bil njen družinski prijatelj. Obtoženec tako ni imel nobene utemeljene razlage, da si oškodovanka z njim želi spolne odnose, nenazadnje pa že sam v zagovoru pove, da sta po tistem, ko sta prišla k njemu domov, zaspala, do spolnega odnosa pa je prišlo šele zjutraj. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pri oškodovanki ni zaslediti nobenega upoštevnega motiva, da bi obtoženca lažno obremenila glede na dejstvo, da se je s svojim možem kasneje razvezala in da zato glede slednjega ni mogla imeti "slabe vesti". Če bi torej do spolnega odnosa vendar prišlo sporazumno, potem posilstva tudi svoji zdravnici ne bi omenjala. Presoja vseh navedenih dejstev zato pokaže, da nasprotna pritožbena izvajanja tudi ko zatrjujejo posamezna neskladja v izpovedbi oškodovanke (točka VI pritožbe) nimajo takšne teže, da bi kakorkoli omajale pravilnost sodbe. Prav tako dejansko stanje spričo obrazloženega ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pisne izjave M. K. in ker ni zaslišalo M. V.. Vsebina teh dokazov tudi glede na vsebino pritožbenih navedb v tej smeri, ni pravno relevantna za zadevo.

11. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in vezanost sodišča na opis dejanja v obtožbi, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je dejanje obtoženca opredelilo kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1. Pri tem je pri opisu dejanja iz abstraktne norme izpustilo očitek, da je obtoženec uporabil silo, saj kot je bilo že obrazloženo, ta sila ni bila uporabljena za dosego spolnega odnosa, kar izhaja iz samega opisa. Glede na spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja je nato obtožencu izreklo kazensko sankcijo, pri čemer je pri okoliščinah, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije izhajalo iz tistih, ki jih je pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Obtožencu je zato izreklo minimalno predpisano kazen v višini enega leta le zato, ker je kaznivo dejanje po spremenjeni sodbi glede na kazensko sankcijo milejše od kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, potrebno paziti po uradni dolžnosti.

12. Glede na to, da je obtoženec s pritožbo zagovornika deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 284/2018
• Sodba I Ips 81/2005
• VSRS Sodba I Ips 21909/2013-176