Up-153/17

Opravilna št.:
Up-153/17
Objavljeno:
OdlUS XXVI, 48 | 09.09.2021
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2021:Up.153.17
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 27119/2014 z dne 6. 1. 2016 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 27119/2014 z dne 30. 3. 2015
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 27119/2014 z dne 6. 1. 2016 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 27119/2014 z dne 30. 3. 2015 se razveljavijo.
 
Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Pritožnica je javnosti zavestno razkrila vsebino svoje komunikacije (tj. vsebino spornega komentarja), saj je komentar napisala pod članek na spletnem portalu in je do članka in do komentarjev pod njim lahko dostopal vsak obiskovalec te spletne strani, tudi neprijavljen. 
 
Pritožnica pri pisanju javno objavljenega komentarja ni uporabila svojega imena in priimka, pač pa je za oznako avtorja komentarja uporabila navedbo "občan-gost". Poleg tega zraven komentarja niti drugje na spletnem portalu nista bila javno objavljena njen IP-naslov ali kakršnakoli druga oznaka, prek katere bi jo bilo mogoče vsaj posredno identificirati, prav tako ni IP-naslova ali druge oznake sama razkrila v komentarju ali na kak drug način, zaradi česar iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi bil s pritožničinim IP-naslovom seznanjen še kdo drug kot upravitelj spletne strani. Nasprotno, navedenega IP-naslova tudi pooblaščenec oškodovanca ni mogel pridobiti drugače kot neposredno od upravitelja spletne strani, zato mu je poslal dopis za pridobitev tega podatka. Iz navedenih razlogov se obravnavani primer v bistvenem razlikuje od zadeve št. Up-540/11, v kateri je pritožnik uporabljal omrežje Razorback, ki je P2P-omrežje, pri katerem je Ustavno sodišče štelo, da lahko vsak uporabnik strani pregleda IP-naslove tistih, ki delijo datoteke oziroma od katerih jih uporabnik dobiva, tudi IP-naslov pritožnika. 
 
IP-naslov ni le tuji oziroma operaterjev naslov in ne tudi naslov pritožnice. Namen pridobitve IP-naslova je praviloma identifikacija naročnika, ki mu je bil konkreten dinamični IP-naslov dodeljen, in s tem uporabnika naprave, preko katere je bilo v spletnem komuniciranju izvršeno neko pravno relevantno dejanje. To velja tudi za namen oškodovanca v obravnavanem primeru.
 
Ker pritožničinega IP-naslova ni mogel videti kdorkoli, ki je obiskal spletni portal in prebral inkriminirani komentar, saj je bil IP-naslov prikrit in nedostopen ter omejen za druge uporabnike portala, ni mogoče trditi, da je pritožnica z javno komunikacijo svoj IP-naslov zavestno izpostavila javnosti oziroma da je s tem razkrila svojo identiteto in se zavestno odpovedala pričakovanju zasebnosti. 
 
Anonimnostno pojmovanje zasebnosti komunikacije prek interneta ni absolutno, vendar je pritožnica tudi iz tega razloga upravičeno pričakovala zasebnost na dinamičnem IP-naslovu. 
 
Ker je pritožnica v obravnavanem primeru na IP-naslovu upravičeno pričakovala zasebnost, je bil njen dinamični IP-naslov predmet varstva komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, pridobitev IP-naslova v obravnavanem primeru pa je pomenila poseg v navedeno človekovo pravico.
 
Stališča sodišč, da pritožnica ni upravičeno pričakovala zasebnosti, zato pomenijo kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
 
Ker iz dejstev obravnavanega primera izhaja, da je imel upravitelj spletnega portala v trenutku posredovanja podatka o dinamičnem IP-naslovu pritožnice pravno podlago za hrambo tega podatka kvečjemu v XIII. poglavju Zakona o elektronskih komunikacijah, ki ga je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 v celoti razveljavilo, je bil sporni podatek o pritožničinem dinamičnem IP-naslovu v trenutku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 že v kazenskem spisu obravnavane zadeve, v trenutku njegove pridobitve je obstajala pravna podlaga za njegovo hrambo, ki pa je bila s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 razveljavljena. 
 
Zato so v obravnavanem primeru relevantna merila za ustavnoskladni dostop do podatkov, hranjenih na podlagi navedenega razveljavljenega poglavja Zakona o elektronskih komunikacijah, iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019. Sodišča vsebinske presoje po teh merilih niso opravila. S tem so kršila pravico pritožnice do komunikacijske zasebnosti. Ker sodišča presoje niso opravila, Ustavno sodišče ni moglo opraviti (vsebinske) presoje, ali so bila pri tem upoštevana navedena ustavnopravno odločilna merila.  
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.33 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Nedotakljivost komunikacij (37).
2.1.1.4.3 - Viri ustavnega prava - Razredi - Pisani viri - Mednarodni dokumenti - Evropska konvencija o človekovih pravicah iz leta 1950.
2.1.3.2.1 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Evropsko sodišče za človekove pravice.
2.1.3.2.2 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Sodišče Evropskih skupnosti.
Pravna podlaga:
Člen 37, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-153/17-13
29. 3. 2021
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Majda Kavaš, Odranci, ki jo zastopa Igor Vinčec, odvetnik v Lendavi, na seji 29. marca 2021
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 27119/2014 z dne 6. 1. 2016 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 27119/2014 z dne 30. 3. 2015 se sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnica je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti obsojena za izvršitev kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, ki ga je izvršila s tem, da je s sredstvom javnega obveščanja (tj. s komentarjem pod člankom na spletnem portalu "pomurec.com") žalila uradno osebo v zvezi z opravljanjem, in sicer župana Občine Odranci. Izrečena ji je bila denarna kazen 40 dnevnih zneskov po 26,66 EUR. Naloženo ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika, Vrhovno sodišče pa njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Odvetnik oškodovanca naj bi od predstavnika spletne strani dva meseca po objavi komentarja pridobil IP naslov za osebo "gost-občan", avtorja inkriminiranega komentarja. Nato naj bi ugotovil, da je imetnik IP naslova prijavljen pri družbi Amis, d. o. o., Maribor, od katere naj bi Okrajno sodišče v Lendavi s sklepom na podlagi oškodovančevega predloga za zavarovanje dokazov zahtevalo posredovanje identifikacijskih podatkov imetnika navedenega IP naslova. Družba Amis naj bi sporočila, da je imetnica tega IP naslova pritožnica. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti, ker podatek o IP naslovu ni bil pridobljen na podlagi sodne odredbe, čeprav naj bi imela utemeljeno pričakovanje zasebnosti; ker je bil podatek o IP naslovu posredovan odvetniku pooblaščenca; ker je bil podatek o identiteti pritožnice pridobljen na podlagi sklepa civilnega sodišča in ne odredbe preiskovalnega sodnika v kazenskem postopku; in ker spletni portal "pomurec.com" in družba Amis nista imela pravne podlage za hrambo in dostop do podatkov. S posredovanjem IP naslova in podatkov o pritožničini identiteti ter s kršitvijo človekovih pravic naj bi se ugotovila pritožničina identiteta, zato naj se sodba ne bi smela opirati na te podatke.
 
3. Okrožno sodišče je glede pridobitve IP naslova in identitete pritožnice navedlo, da je oškodovanec zaradi sprožitve kazenskega in civilnega postopka zoper avtorja komentarja po svojem pooblaščencu odvetniku s strani predstavnika spletne strani "pomurec.com" pridobil IP naslov za osebo „gost-občan“, avtorja spornega komentarja. Nato naj bi preko interneta ugotovil, da je imetnik navedene IP številke prijavljen pri družbi Amis. Po pooblaščencu naj bi pri Okrajnem sodišču v Lendavi podal predlog za zavarovanje dokazov, naj sodišče družbi naloži, naj posreduje identifikacijske podatke osebe, ki je lastnik navedenega IP naslova. Okrajno sodišče v Lendavi naj bi s sklepom z dne 30. 12. 2013 ugodilo predlogu za zavarovanje dokazov in družbi Amis odredilo, naj posreduje identifikacijske podatke nosilca te IP številke. Družba Amis naj bi te podatke posredovala, iz njih pa naj bi bilo razvidno, da je naročnica tega IP naslova pritožnica. Na osnovi tako pridobljenih podatkov naj bi oškodovanec po svojem pooblaščencu dne 26. 2. 2014 podal predlog za pregon zoper pritožnico, na pravdnem sodišču pa vložil tožbo.
 
4. Višje sodišče je pritožbene očitke v zvezi s tem zavrnilo. Čeprav naj bi oškodovančev pooblaščenec od ponudnika spletne storitve pridobil podatek o IP naslovu, naj to ne bi bil podatek, pa podlagi katerega bi bilo mogoče pritožnico identificirati kot uporabnico spletne strani in ki bi ga bilo zato dovoljeno posredovati le pristojnim organom pod pogoji iz četrtega odstavka 8. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZEPT). Šlo naj bi za tuj (operaterjev) naslov, na katerega naj bi se obdolžena kot prejemnica ponujene spletne strani sama prijavila in na tej podlagi naj bi bila nato njena identiteta razkrita. Zahtevam iz 37. člena Ustave naj bi bilo na ta način zadoščeno, glede hrambe IP naslova pa naj ravno zaradi njegove neosebnosti ne bi bilo videti ovir, da ta ponudnikom spletnih storitev ne bi bila dovoljena. Še zlasti, ker naj niti policiji IP naslov ne bi mogel biti posredovan.
 
5. Vrhovno sodišče je presojalo, ali je imela pritožnica utemeljeno pričakovanje zasebnosti, pri čemer je povzelo ustavnosodno presojo o varstvu prometnih podatkov in o IP naslovu kot prometnem podatku v okviru 37. člena Ustave. Na podlagi testa upravičenega pričakovanja zasebnosti je presodilo, da pritožnica tega pričakovanja ni imela. Žaljiv komentar naj bi podala na javno dostopnem spletnem portalu "www.pomurec.com" kot odgovor na objavljen članek. Šlo naj bi za odprto, javno razkrito komunikacijo z vnaprej nedoločenim številom oseb, ki so predhodno opravile prijavo za komentiranje na tem portalu, komentarji pa naj bi bili vidni tudi neprijavljenim uporabnikom internetnih storitev, ki so dostopali do tega spletnega portala. Pritožnica naj bi na ta način svoj komentar zavestno izpostavila javnosti oziroma vnaprej nedoločenemu krogu oseb, zato naj, še posebej ob upoštevanju žaljive vsebine komentarja, pritožničino pričakovanje zasebnosti na tej komunikaciji ne bi bilo upravičeno. Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu naj bi se pritožnica zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato naj tudi podatek o IP naslovu ne bi več užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti. Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11 z dne 13. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 20/14, in OdlUS XX, 33). Stališče, da komunikacija na odprtem spletnem forumu ali na odprtem spletnem socialnem omrežju, kot v obravnavani zadevi, ni komunikacija, na kateri lahko posameznik upravičeno pričakuje komunikacijsko zasebnost, pa naj bi bilo sprejeto tudi v ustavnopravni teoriji. Posledično naj za pridobitev podatka o IP naslovu naprave, preko katere je bil oddan sporni komentar, ne bi bila potrebna odločba sodišča, ponudnik spletnega portala pa naj s posredovanjem IP naslova ne bi prekršil pritožničine pravice do komunikacijske zasebnosti.
 
6. Vrhovno sodišče tudi ni pritrdilo stališču zagovornika, da ponudnik spletnega portala ni imel pravne podlage za hrambo podatka o IP naslovu pritožnice. To naj bi bili prvi in tretji odstavek 10. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1) ter tretji in četrti odstavek 8. člena ZEPT. Upravičenost do hrambe teh podatkov naj bi bilo mogoče utemeljiti z odkrivanjem in preprečevanjem kaznivih ravnanj, izvršenih pri uporabi internetnih storitev, tj. objave žaljivega komentarja na spletnem forumu, kakor naj bi to izhajalo iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Razlaga, da ponudniki storitev ne smejo hraniti podatkov o uporabnikih njihovih storitev, naj bi pomenila medsebojno nasprotje tretjega in četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Brez (predhodne) hrambe podatkov naj namreč njihovo (kasnejše) posredovanje (pristojnim organom) že pojmovno ne bi bilo mogoče. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27) pa naj bi bilo nekonkretizirano.
 
7. Vrhovno sodišče je sicer pritrdilo zagovorniku, da ponudnik spletnega portala ni imel izrecne podlage, da podatek sporoči oškodovančevemu odvetniku, saj naj odvetnika ne bi bilo mogoče uvrstiti pod pojem "pristojni organ" iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Ker pa naj sporni komentar ne bi užival varstva iz 37. člena Ustave, sodna odredba za pridobitev podatka o IP naslovu naj ne bi bila potrebna in naj bi za pridobitev tega podatka po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP) zadoščala že zahteva policije kot pristojnega organa po četrtem odstavku 8. člena ZEPT. Ponudnik spletnega portala naj bi s tem, ko je podatek o IP naslovu uporabnika njegovih storitev sporočil oškodovančevemu odvetniku, sicer prekršil četrti odstavek 8. člena ZEPT. Vendar pa naj ta kršitev, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, zlasti da naj za posredovanje podatka ne bi bila potrebna sodna odredba, ne bi mogla prevladati nad pravicami in interesi oškodovanca, v katere naj bi bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ki naj bi po presoji Vrhovnega sodišča in concreto prevladalo nad težo in pomenom te kršitve. Do kršitve citirane zakonske določbe naj bi v konkretnem primeru prišlo s strani zasebnika ponudnika portala – in ne s strani države. V tem primeru naj bi bilo treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika pritožničinega položaja na eni strani ter pravicami oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem in njegovem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic na drugi strani.
 
 
B.
 
8. Senat je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
           
 
C.
 
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – ZUstS) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
                                                                                
                                                                                  
                                                                                       Marko Šorli
                                                                                 Predsednik senata
 
 
 
Up-153/17-17
9. 9. 2021
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Majde Kavaš, Odranci, ki jo zastopa Igor Vinčec, odvetnik v Lendavi, na seji 9. septembra 2021
 

odločilo:

 
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 27119/2014 z dne 6. 1. 2016 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 27119/2014 z dne 30. 3. 2015 se razveljavijo.
 
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, s katero je bila obsojena za izvršitev kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju KZ-1), ki ga je izvršila s tem, da je s sredstvom javnega obveščanja (tj. s komentarjem pod člankom na spletnem portalu Pomurec.com) žalila uradno osebo v zvezi z opravljanjem službe v organu, in sicer župana Občine Odranci. Izrečena ji je bila denarna kazen 40 dnevnih zneskov po 26,66 EUR. Naloženo ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka. Okrožno sodišče je glede pridobitve IP-naslova in identitete pritožnice navedlo, da je oškodovanec zaradi sprožitve kazenskega in civilnega postopka zoper avtorja komentarja po svojem pooblaščencu odvetniku od predstavnika spletne strani Pomurec.com pridobil IP-naslov za osebo "gost-občan", avtorja spornega komentarja. Nato naj bi preko interneta ugotovil, da je imetnik navedene IP-številke prijavljen pri družbi Amis, d. o. o., Maribor. Po pooblaščencu naj bi pri Okrajnem sodišču v Lendavi podal predlog za zavarovanje dokazov, naj sodišče družbi naloži, naj posreduje identifikacijske podatke osebe, ki je lastnik navedenega IP-naslova. Okrajno sodišče v Lendavi naj bi s sklepom z dne 30. 12. 2013 ugodilo predlogu za zavarovanje dokazov in družbi Amis odredilo, naj posreduje identifikacijske podatke nosilca te IP-številke. Družba Amis naj bi te podatke posredovala, iz njih pa naj bi bilo razvidno, da je naročnica tega IP-naslova pritožnica. Na osnovi tako pridobljenih podatkov naj bi oškodovanec po svojem pooblaščencu 26. 2. 2014 podal predlog za pregon zoper pritožnico, na pravdnem sodišču pa vložil tožbo.
 
2. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika. V zvezi s pridobitvijo IP-naslova je navedlo, da čeprav naj bi oškodovančev pooblaščenec od ponudnika spletne storitve pridobil podatek o IP-naslovu, naj to ne bi bil podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče pritožnico identificirati kot uporabnico spletne strani in ki bi ga bilo zato dovoljeno posredovati le pristojnim organom pod pogoji iz četrtega odstavka 8. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZEPT). Šlo naj bi za tuji (operaterjev) naslov, na katerega naj bi se obdolžena kot prejemnica ponujene spletne strani sama prijavila, in na tej podlagi naj bi bila nato njena identiteta razkrita. Zahtevam iz 37. člena Ustave naj bi bilo na ta način zadoščeno, glede hrambe IP-naslova pa naj ravno zaradi njegove neosebnosti ne bi bilo videti ovir, da ta ponudnikom spletnih storitev ne bi bila dovoljena. Še zlasti, ker naj niti policiji IP-naslov ne bi mogel biti posredovan.
 
3. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Presojalo je, ali je pritožnica utemeljeno pričakovala zasebnost, pri čemer je povzelo ustavnosodno presojo o varstvu prometnih podatkov in o IP-naslovu kot prometnem podatku v okviru 37. člena Ustave. Na podlagi testa upravičenega pričakovanja zasebnosti je presodilo, da pritožnica tega pričakovanja ni imela. Žaljiv komentar naj bi podala na javno dostopnem spletnem portalu Pomurec.com kot odgovor na objavljen članek. Šlo naj bi za odprto, javno razkrito komunikacijo z vnaprej nedoločenim številom oseb, ki so predhodno opravile prijavo za komentiranje na tem portalu, komentarji pa naj bi bili vidni tudi neprijavljenim uporabnikom internetnih storitev, ki so dostopali do tega spletnega portala. Pritožnica naj bi na ta način svoj komentar zavestno izpostavila javnosti oziroma vnaprej nedoločenemu krogu oseb, zato naj, še posebej ob upoštevanju žaljive vsebine komentarja, pritožničino pričakovanje zasebnosti pri tej komunikaciji ne bi bilo upravičeno. Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu naj bi se pritožnica zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato naj tudi podatek o IP-naslovu ne bi več užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti. Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11 z dne 13. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 20/14, in OdlUS XX, 33). Stališče, da komunikacija na odprtem spletnem forumu ali na odprtem spletnem socialnem omrežju, kot v obravnavani zadevi, ni komunikacija, pri kateri lahko posameznik upravičeno pričakuje komunikacijsko zasebnost, pa naj bi bilo sprejeto tudi v ustavnopravni teoriji. Posledično naj za pridobitev podatka o IP-naslovu naprave, preko katere je bil oddan sporni komentar, ne bi bila potrebna odločba sodišča, ponudnik spletnega portala pa naj s posredovanjem IP-naslova ne bi prekršil pritožničine pravice do komunikacijske zasebnosti.
 
4. Vrhovno sodišče tudi ni pritrdilo stališču zagovornika, da ponudnik spletnega portala ni imel pravne podlage za hrambo podatka o IP-naslovu pritožnice. To naj bi bili prvi in tretji odstavek 10. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1) ter tretji in četrti odstavek 8. člena ZEPT. Upravičenost do hrambe teh podatkov naj bi bilo mogoče utemeljiti z odkrivanjem in preprečevanjem kaznivih ravnanj, izvršenih pri uporabi internetnih storitev, tj. objave žaljivega komentarja na spletnem forumu, kakor naj bi to izhajalo iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Razlaga, da ponudniki storitev ne smejo hraniti podatkov o uporabnikih njihovih storitev, naj bi pomenila nasprotje med tretjim in četrtim odstavkom 8. člena ZEPT. Brez (predhodne) hrambe podatkov naj namreč njihovo (kasnejše) posredovanje (pristojnim organom) že pojmovno ne bi bilo mogoče. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27) pa naj bi bilo nekonkretizirano.
 
5. Vrhovno sodišče je sicer pritrdilo zagovorniku, da ponudnik spletnega portala ni imel izrecne podlage, da podatek sporoči oškodovančevemu odvetniku, saj naj odvetnika ne bi bilo mogoče uvrstiti pod pojem "pristojni organ" iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Ker pa naj sporni komentar ne bi užival varstva iz 37. člena Ustave, naj sodna odredba za pridobitev podatka o IP-naslovu ne bi bila potrebna in naj bi za pridobitev tega podatka po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) zadoščala že zahteva policije kot pristojnega organa po četrtem odstavku 8. člena ZEPT. Ponudnik spletnega portala naj bi s tem, ko je podatek o IP-naslovu uporabnika njegovih storitev sporočil oškodovančevemu odvetniku, sicer prekršil četrti odstavek 8. člena ZEPT, vendar pa naj ta kršitev, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, zlasti da naj za posredovanje podatka ne bi bila potrebna sodna odredba, ne bi mogla prevladati nad pravicami in interesi oškodovanca, v katere naj bi bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ki naj bi po presoji Vrhovnega sodišča in concreto prevladalo nad težo in pomenom te kršitve. Navedeno zakonsko določbo naj bi v konkretnem primeru kršil zasebni ponudnik portala – in ne država. V tem primeru naj bi bilo treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika pritožničinega položaja na eni strani ter pravicami oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, in njegovim interesom po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic na drugi strani.
 
6. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Odvetnik oškodovanca naj bi od predstavnika spletne strani dva meseca po objavi komentarja pridobil IP-naslov za osebo "gost-občan", avtorja inkriminiranega komentarja. Nato naj bi ugotovil, da je imetnik IP-naslova prijavljen pri družbi Amis, od katere naj bi Okrajno sodišče v Lendavi s sklepom na podlagi oškodovančevega predloga za zavarovanje dokazov zahtevalo posredovanje identifikacijskih podatkov imetnika navedenega IP-naslova. Družba Amis naj bi sporočila, da je imetnica tega IP-naslova pritožnica. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti, ker podatek o IP-naslovu ni bil pridobljen na podlagi sodne odredbe, čeprav naj bi imela utemeljeno pričakovanje zasebnosti; ker je bil podatek o IP-naslovu posredovan odvetniku pooblaščenca; ker je bil podatek o identiteti pritožnice pridobljen na podlagi sklepa civilnega sodišča in ne odredbe preiskovalnega sodnika v kazenskem postopku; in ker spletni portal Pomurec.com in družba Amis nista imela pravne podlage za hrambo podatkov in dostop do njih. S posredovanjem IP-naslova in podatkov o pritožničini identiteti ter s kršitvijo človekovih pravic naj bi se ugotovila pritožničina identiteta, zato naj se sodba ne bi smela opirati na te podatke.
 
7. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-153/17 z dne 29. 3. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.
 
 
B.
 
Pravica do komunikacijske zasebnosti
 
8. Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija stališče sodišč, da njen dinamični IP-naslov ni predmet varstva upravičenega pričakovanja komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
 
9. V skladu s prvim odstavkom 37. člena Ustave je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, Ustava varuje dvakrat: v 35. členu, v katerem postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in še posebej v prvem odstavku 37. člena, s katerim je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil.[1] S slednjim odstavkom Ustava zagotavlja svobodno in nenadzorovano komunikacijo ter s tem zaupnost razmerij, v katera pri sporočanju vstopa posameznik. Pogoje za omejitev pravice do tajnosti pisem in drugih občil določa drugi odstavek 37. člena Ustave, in sicer je poseg v svobodo komuniciranja dopusten, če: 1) je določen v zakonu, 2) ga s svojo odločbo dovoli sodišče, 3) je določno omejen čas izvajanja posega in 4) če je nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.[2]
 
10. V okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja opredeljujeta pravico do komunikacijske zasebnosti tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v 8. členu[3] in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP) v 17. členu.[4]
 
11. V obravnavanem primeru mora Ustavno sodišče presoditi, ali pridobitev pritožničinega IP-naslova sploh posega v pritožničino pravico do zasebnosti. Pri presoji, katero človekovo delovanje spada v ustavno varovano polje zasebnosti, Ustavno sodišče uporablja t. i. doktrino upravičeno pričakovane zasebnosti,[5] ki velja tudi glede komunikacijske zasebnosti. Predmet varstva prvega odstavka 37. člena Ustave je tako tista komunikacija, za katero posameznik upravičeno pričakuje zasebnost in to jasno izkaže navzven.[6] Pravica do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave v prvi vrsti varuje vsebino posredovanega sporočila. Zagotavlja torej varstvo posameznikovega interesa, da se brez njegove privolitve nihče ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, kot tudi interes posameznika, da svobodno odloča o tem, komu, v kolikšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo določeno sporočilo posredoval.[7]
 
12. Poleg vsebine sporočila so varovani tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo, tj. tisti podatki o komunikaciji, ki so njen sestavni del – prometni podatki.[8] Podatki o prometu so kakršnikoli podatki, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja.[9] Tudi po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) varstvo 8. člena EKČP uživa ne samo vsebina sporočila, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo.[10]
 
13. Ker Ustava v drugem odstavku 37. člena zagotavlja višjo raven varstva kot 8. člen EKČP, saj za vsak poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti zahteva sodno odredbo,[11] je Ustavno sodišče moralo opraviti presojo po drugem odstavku 37. člena Ustave.
 
14. Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, je bila pritožnica obsojena tudi na podlagi podatka o dinamičnem IP-naslovu. IP-naslov je številka, ki natančno določa napravo, priključeno v internetno omrežje (kratica IP označuje Internet Protocol). Dodeljuje se statično ali dinamično. Statična dodelitev IP-naslova pomeni stalno uporabo enega IP-naslova, dinamična dodelitev pa pomeni naključno dodelitev novega/drugačnega IP-naslova ob povezavi z internetnim omrežjem.[12]
 
15. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je IP-naslov, tudi dinamični, prometni podatek.[13] Ustavno sodišče je že odločalo o upravičenosti pričakovanja zasebnosti na dinamičnem IP-naslovu. V odločbi št. Up-540/11 je presojalo, ali je stališče Vrhovnega sodišča, da razširjanja otroške pornografije prek svetovnega spleta z uporabo programa E-mule (in na ta način ponujanja vsebine vsem zainteresiranim) ni mogoče opredeljevati kot okoliščin in dejstev, povezanih z zasebno komunikacijo konkretnega uporabnika računalnika, skladno s 37. členom Ustave.[14] V tem primeru je pritožnik komuniciral z drugimi uporabniki mreže Razorback, v okviru katere so si s pomočjo programa E-mule medsebojno izmenjavali različne datoteke, tudi otroško pornografijo, pri čemer naj pritožnik ne bi izkazal, da bi bil IP-naslov, prek katerega je dostopal do interneta, kakorkoli prikrit, torej drugim uporabnikom neviden ali nedostopen, oziroma da bi bil dostop do mreže Razorback (in s tem do vsebine datotek) na kakršenkoli način omejen, npr. z gesli ali drugimi orodji. Nasprotno, do spornih datotek naj bi lahko dostopal kdorkoli, ki je bil zainteresiran za njihovo izmenjavo. Po stališču Ustavnega sodišča naj bi zato v navedenem primeru šlo za odprto komunikacijo z vnaprej nedoločenim krogom neznancev, ki po vsem svetu uporabljajo internet in ki so pokazali interes za izmenjavo določenih datotek, hkrati pa naj uporabnikom te mreže dostop do IP-naslovov drugih uporabnikov ne bi bil omejen. Kljub splošni anonimnosti uporabnikov interneta in tudi glede na vsebino datotek Ustavno sodišče sicer ni dvomilo, da je pritožnik pričakoval, da bo njegova komunikacija ostala zasebna, prav tako naj bi pričakoval, da ne bo razkrita njegova identiteta, vendar naj takšno pričakovanje zasebnosti ne bi bilo upravičeno, ker naj pritožnik zaradi navedenih okoliščin ne bi kot uporabnik jasno izrazil namere, da želi svojo komunikacijo in identiteto ohraniti kot zasebni oziroma da v zvezi z njima upravičeno pričakuje zasebnost.[15] Glede na navedene okoliščine je Ustavno sodišče odločilo, da pritožnikovo pričakovanje zasebnosti ni bilo upravičeno, pridobitev podatka o pritožnikovem dinamičnem IP-naslovu ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pa ni pomenila posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, zato sodna odredba za to ni bila potrebna.[16]
 
16. ESČP je nato v sodbi v zadevi Benedik proti Sloveniji med drugim presojalo zatrjevano kršitev pravice istega pritožnika iz 8. člena EKČP zaradi pridobitve podatkov o naročniku, povezanih z njegovim dinamičnim IP-naslovom, in posledično njegove identitete brez odredbe sodišča.[17] Predvsem na podlagi dejstva, da je njegova spletna dejavnost vključevala visoko stopnjo anonimnosti,[18] je ESČP ocenilo, da je pritožnik upravičeno pričakoval zasebnost in da se ji s svojim ravnanjem ni odpovedal, zato bi bila za pridobitev naročniških podatkov v zvezi z IP-naslovom potrebna sodna odredba. Po stališču ESČP podatki o naročniku v zvezi z določenimi dinamičnimi IP-naslovi, dodeljenimi ob določenih urah, niso bili javno dostopni in jih zato ni mogoče primerjati s podatki v klasičnem telefonskem imeniku ali javno dostopni podatkovni zbirki o registraciji vozil. Ponudnik internetnih storitev naj bi moral namreč za identifikacijo naročnika, ki mu je bil določen dinamični IP-naslov dodeljen ob določenem času, dostopati do shranjenih podatkov v zvezi z določenimi telekomunikacijskimi dogodki.[19]
 
17. ESČP je še odločilo, da dejstvo, da pritožnik ni skril svojega dinamičnega IP-naslova ob domnevi, da je to sploh mogoče storiti, ne more biti odločujoče pri presoji, ali je bilo njegovo pričakovanje zasebnosti upravičeno z objektivnega stališča. Nasprotno, po stališču ESČP naj bi bilo ključno, ali je pritožnik lahko upravičeno pričakoval zasebnost v zvezi s svojo identiteto.[20] Na to vprašanje je odgovorilo pritrdilno;[21] anonimnostno pojmovanje zasebnosti naj bi bil pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji, kot tudi dejstvo, da ni bilo zatrjevano, da je pritožnik razkril svojo identiteto v zvezi z obravnavano spletno dejavnostjo, ali da bi ga identificiral določeni ponudnik spletnih storitev prek računa ali kontaktnih podatkov. Pritožnikova spletna dejavnost naj bi vključevala visoko stopnjo anonimnosti, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da dodeljenemu dinamičnemu IP-naslovu, čeprav je viden drugim uporabnikom omrežja, ne bi bilo mogoče slediti do določenega računalnika, ne da bi ponudnik internetnih storitev podatke preveril na zahtevo policije.[22] Zato naj bi pritožnik s svojega subjektivnega vidika pričakoval, da bo njegova dejavnost ostala zasebna in da njegova identiteta ne bo razkrita.
 
Uporaba navedenih stališč v obravnavanem primeru
 
18. Ker je IP-naslov prometni podatek, ker 37. člen Ustave varuje tudi prometne podatke in ker doktrina upravičeno pričakovane zasebnosti velja tudi za komunikacijsko zasebnost, je predmet varstva prvega odstavka 37. člena Ustave tisti podatek o IP-naslovu, za katerega posameznik upravičeno pričakuje zasebnost in to jasno izkaže navzven.[23] Zato je Ustavno sodišče moralo presoditi, ali je ob dejstvih obravnavanega primera pritožnica kot avtorica komentarja pod člankom na spletnem portalu pričakovala zasebnost na svojem dinamičnem IP-naslovu in ali je družba to pričakovanje pripravljena sprejeti kot upravičeno.[24]
 
19. Okrožno sodišče v Murski Soboti se v svoji sodbi do morebitne nezakonitosti pridobitve pritožničinega IP-naslova ni opredeljevalo. Zgolj navedlo je potek pridobitve podatka o IP-naslovu in posledično podatkov o pritožničini identiteti (prim. 1. točko obrazložitve te odločbe) ter dokazne posledice navedenih podatkov; tudi na njihovi podlagi je namreč utemeljilo, da je dokazano, da je prav pritožnica izvršila navedeno kaznivo dejanje, zato je zoper njo izdalo obsodilno sodbo. Iz navedenih stališč Okrožnega sodišča v Murski Soboti izhaja, da je štelo, da je bil IP-naslov pridobljen zakonito, in da niti ni zaznalo, da bi lahko šlo za dokaz, ki bi ga moralo izločiti na predlog ali po uradni dolžnosti, če bi ugotovilo, da je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v konkretnem primeru s kršitvijo pravice iz prvega odstavka 37. člena Ustave, oziroma da ni štelo, da bi bila pridobitev tega podatka zaščitena s to človekovo pravico.[25]
 
20. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbene očitke v zvezi s pridobitvijo IP-naslova; čeprav naj bi oškodovančev pooblaščenec od ponudnika spletne storitve pridobil podatek o IP-naslovu, naj to ne bi bil podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče pritožnico identificirati kot uporabnico spletne strani in ki bi ga bilo zato dovoljeno posredovati le pristojnim organom pod pogoji iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Šlo naj bi za tuji (operaterjev) naslov, na katerega naj bi se obdolžena kot uporabnica ponujene spletne strani sama prijavila, in na tej podlagi naj bi bila nato njena identiteta razkrita. Zahtevam iz 37. člena Ustave naj bi bilo na ta način zadoščeno.
 
21. Vrhovno sodišče je na podlagi ustavnosodne presoje o varstvu prometnih podatkov in IP-naslovu kot prometnem podatku ob upoštevanju testa upravičenega pričakovanja zasebnosti presodilo, da pritožnica ni mogla pričakovati zasebnosti. Žaljivi komentar naj bi podala na javno dostopnem spletnem portalu kot odgovor na objavljeni članek. Šlo naj bi za odprto, javno razkrito komunikacijo z vnaprej nedoločenim številom oseb, ki so predhodno opravile prijavo (registracijo) za komentiranje na tem portalu, komentarji pa naj bi bili vidni tudi neprijavljenim uporabnikom internetnih storitev, ki so dostopali do tega spletnega portala. Pritožnica naj bi na ta način svoj komentar zavestno izpostavila javnosti oziroma vnaprej nedoločenemu krogu oseb, zato naj, še posebej ob upoštevanju same žaljive vsebine komentarja, pritožničino pričakovanje zasebnosti na tej komunikaciji ne bi bilo upravičeno. Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu naj bi se pritožnica zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato naj tudi podatek o IP-naslovu ne bi (več) užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti. Vrhovno sodišče se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11. Stališče, da komunikacija na odprtem spletnem forumu ali na odprtem spletnem družbenem omrežju, kot to velja v obravnavani zadevi, ni komunikacija, pri kateri lahko posameznik upravičeno pričakuje komunikacijsko zasebnost, in zato ne sodi pod okrilje 37. člena Ustave, pa naj bi bilo sprejeto tudi v ustavnopravni teoriji.
 
22. V obravnavanem primeru je iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti mogoče razbrati, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve, za katero je bila pritožnica obsojena, izvršeno na spletnem portalu Pomurec.com s komentarjem osebe "gost-občan" pod člankom "V Pomurju po novem le osem občin? Opozicija močno nasprotuje".
 
23. Glede na opredelitev storitve informacijske družbe[26] in ponudnika storitev informacijske družbe[27] je mogoče upravitelja spletnega portala Pomurec.com, na katerem je bil objavljen inkriminirani komentar, šteti za ponudnika informacijskih storitev po ZEPT. Ta zakon torej ureja delovanje in urejanje navedenega spletnega portala,[28] ki je med drugim omogočal branje člankov in njihovo komentiranje.
 
24. V zvezi z vprašanjem, ali je pritožnica v obravnavanem primeru pričakovala zasebnost svojega dinamičnega IP-naslova, Ustavno sodišče sicer pritrjuje stališču Vrhovnega sodišča, da je pritožnica javnosti zavestno razkrila vsebino svoje komunikacije (tj. vsebino spornega komentarja), saj je komentar napisala pod članek na spletnem portalu, pri čemer je iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča razvidno, da je do članka in tudi do komentarjev pod njim lahko dostopal vsak obiskovalec te spletne strani, tudi neprijavljeni obiskovalci. Dostop do vsebine pritožničinega komentarja torej ni bil v nikakršnem smislu omejen.
 
25. Vendar iz izpodbijanih sodb tudi nedvoumno izhaja, da pritožnica pri pisanju navedenega javno objavljenega komentarja ni uporabila svojega imena in priimka, pač pa je za oznako avtorja komentarja uporabila navedbo "občan-gost". Poleg tega zraven komentarja niti drugje na spletnem portalu nista bila javno objavljena njen IP-naslov ali kakršnakoli druga oznaka, prek katere bi jo bilo mogoče vsaj posredno identificirati. Prav tako ni pritožnica navedenega IP-naslova ali druge oznake sama razkrila v komentarju ali na kak drug način. Iz izpodbijanih sodb tako ne izhaja, da bi bil s pritožničinim IP-naslovom seznanjen še kdo drug kot upravitelj spletne strani.[29] Nasprotno, iz izpodbijanih sodb nedvoumno izhaja, da navedenega IP-naslova tudi pooblaščenec oškodovanca ni mogel pridobiti drugače kot neposredno od upravitelja spletne strani, zato mu je poslal dopis za pridobitev tega podatka.
 
26. Obravnavani primer se zato v bistvenem razlikuje od zadeve št. Up-540/11, v kateri je pritožnik uporabljal omrežje Razorback, ki je P2P-omrežje,[30] pri katerem je Ustavno sodišče štelo, da lahko vsak uporabnik strani pregleda IP-naslove tistih, ki delijo datoteke oziroma od katerih jih uporabnik dobiva, tudi IP-naslov pritožnika v tem primeru. Kot izhaja iz 25. točke obrazložitve te odločbe, obravnavani primer ni tak.
 
27. Prav tako ne drži, kakor izhaja iz stališča Višjega sodišča v Mariboru, da gre pri IP-naslovu zgolj za tuji oziroma operaterjev naslov in ne za naslov pritožnice. Iz dinamičnega IP-naslova je sicer s pomočjo spletnih orodij mogoče ugotoviti, pri katerem operaterju[31] je IP-naslov prijavljen, vendar ni namen pridobitve podatka o dinamičnem IP-naslovu zgolj identifikacija operaterja, pri katerem je ta IP-naslov prijavljen. Dinamični IP-naslov je namreč v določenem časovnem trenutku dodeljen določeni napravi, priključeni v internetno omrežje, tj. napravi, ki jo upravlja določen uporabnik. V konkretnem primeru je tako pritožnica v okviru brezžičnega omrežja na domačem naslovu uporabljala računalnik in telefon. Za vsako napravo, ki jo dinamični IP-naslov v določenem časovnem trenutku povezave z internetnim omrežjem opredeljuje, je torej naročnik, ki ima sklenjeno pogodbo z operaterjem, pri katerem je ta IP-naslov prijavljen. Identifikacija operaterja je le prvi korak, saj je v naslednjem koraku, s pridobitvijo podatkov od operaterja na podlagi zakona, mogoča pridobitev podatka o naročniku tega IP-naslova in s tem (ne)posredno tudi podatka o uporabniku naprave, kar je praviloma tudi končni namen pridobitve IP-naslova.[32] To velja tudi za obravnavani primer; iz izpodbijanih sodb in prilog k ustavni pritožbi, zlasti iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, je nedvoumno mogoče razbrati namen, ki ga je oškodovanec zasledoval s pridobitvijo pritožničinega IP-naslova in ki ga je s pomočjo pooblaščenca tudi uresničil. Najprej je z uporabo spletnih orodij ugotovil, kdo je operater, pri katerem je bil IP-naslov prijavljen, kasneje pa je od družbe Amis pridobil še podatke, kdo je naročnik tega IP-naslova, tj. pritožnica. Ta namen je zasledoval zaradi vložitve odškodninske tožbe in kazenske ovadbe, na podlagi teh podatkov pa je bila pritožnica kasneje tudi obsojena. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče pritrditi stališču Višjega sodišča, da ne gre za podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče identificirati pritožnico.
 
28. Na podlagi navedenih dejstev, zlasti ravnanj pritožnice, je torej mogoče nedvoumno zaključiti, da je pritožnica pri svojem ravnanju pričakovala zasebnost. Ustavno sodišče je zato moralo še presoditi, ali je družba to pričakovanje v konkretnem primeru pripravljena sprejeti kot upravičeno.
 
29. Glede tega Ustavno sodišče poudarja, da komunikacijska zasebnost, varovana s strogimi pogoji iz drugega odstavka 37. člena Ustave, zaradi tehnološkega napredka in s tem naraščajočih možnosti nadzora vse bolj pridobiva pomen. Zajema upravičeno pričakovanje posameznika, da ga država tudi pri njegovem sporazumevanju prek sodobnih komunikacijskih poti pusti pri miru in da se mu praviloma ni treba zagovarjati za to, kar naredi, reče, napiše ali misli.[33] IP-naslov je kot oblika identifikacije za spletno komuniciranje ključnega pomena za uspešno izvedbo komuniciranja v splet povezanih naprav. IP-naslovi v splošnem niso dostopni širši javnosti oziroma niso javno dostopni. Komunikacija na internetu tako lahko poteka v psevdonimni obliki.[34]
 
30. Pri presoji upravičenosti pričakovanja zasebnosti je treba upoštevati tudi anonimnostno pojmovanje zasebnosti na internetu.[35] Anonimnost internetne komunikacije lahko omogoča svobodni razvoj osebnosti, svobodo govora in izražanje idej ter posledično razvoj svobodne in demokratične družbe.[36] Pomen spletne anonimnosti, ki naj bi bila dolgo sredstvo za izogibanje povračilnim ukrepom in neželeni pozornosti, poudarja tudi ustaljena praksa ESČP. Kot takšna lahko pomembno spodbuja prosti pretok idej in informacij, vključno in zlasti prek interneta.[37]
 
31. Možnost anonimne izmenjave idej in informacij po internetu med njegovimi uporabniki ni brez negativnih učinkov. Internet je mogoče namreč ravno zato, ker omogoča anonimno komunikacijo, zlorabiti za izvrševanje kaznivih dejanj.[38] Enostavnost in hitrost razširjanja velikega obsega informacij prek interneta in dolgotrajnost učinkov objavljenih informacij lahko tudi bistveno povečata negativne učinke protipravne zlorabe svobode izražanja prek interneta v primerjavi s klasičnimi mediji.[39] Dostopnost in vseprisotnost informacij na internetu tako lahko resno posega v pravico do zasebnosti tudi v daljšem časovnem obdobju.[40] Čeprav je treba torej primarno upoštevati zaupnost komunikacij na internetu in uporabnikom interneta zagotoviti, da bo njihova zasebnost na internetu varovana, ta[41] ni absolutna in se mora včasih umakniti varstvu drugih legitimnih vrednot, kot so preprečevanje neredov ali kaznivih dejanj ter zaščita pravic in svoboščin drugih.[42] Zato je včasih za razkritje in sodni pregon storilcev potrebno tudi razkritje informacij o uporabnikih internetnih storitev, ki so jih hranili ponudniki dostopa do interneta. Po stališču ESČP je naloga zakonodajalca, da določi zakonodajni okvir, znotraj katerega uravnovesi različne interese in pravice v koliziji.[43]
 
32. Vendar v obravnavanem primeru pritožnica ne zatrjuje, da razkritje informacij o uporabnikih internetnih storitev, oziroma natančneje podatka o dinamičnem naslovu, sploh ni dopustno, ampak le, da je pri tem upravičeno pričakovala zasebnost in ustavnopravne posledice, ki iz tega izhajajo (prvi in drugi odstavek 37. člena Ustave).
 
33. Tudi z vidika upravičenosti pričakovanja zasebnosti Ustavno sodišče še enkrat izpostavlja, da pritožničinega IP-naslova ni mogel videti kdorkoli, ki je obiskal spletni portal Pomurec.com in prebral inkriminirani komentar, saj je bil IP-naslov prikrit in nedostopen ter omejen za druge uporabnike portala. Tako je šlo sicer za odprto komunikacijo z vnaprej nedoločenim krogom neznancev, ki (teoretično) po vsem svetu uporabljajo internet in ki so pokazali interes za članek in za komentar, a zgolj glede vsebine zapisa oziroma komentarja, ne pa tudi glede identitete pisca. Razločevati je namreč treba[44] med vsebino komunikacije, torej komentarja (pri čemer vsebina zapisanega, četudi žaljiva, drugače kot je navedlo Vrhovno sodišče, ne more vplivati na upravičenost pričakovanja zasebnosti z vidika presoje, ali je neka izjava zaščitena z vidika pravice iz prvega odstavka 37. člena Ustave ali ne),[45] pridobitvijo podatka o dinamičnem IP-naslovu ter kasnejšo pridobitvijo podatkov o identiteti avtorja komentarja. Čeprav je pritožnica javno objavila komentar, se s svojim ravnanjem v obravnavanem primeru ni odpovedala upravičenemu pričakovanju zasebnosti svoje identitete oziroma podatkov, ki bi to identiteto lahko razkrili. Zato ni mogoče trditi, da je pritožnica svoj IP-naslov zavestno izpostavila javnosti. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču Vrhovnega sodišča, da se je pritožnica z javno komunikacijo odpovedala zasebnosti svojega IP-naslova in razkrila svojo identiteto oziroma da se je z javno komunikacijo ob dejstvih obravnavanega primera[46] zavestno odpovedala pričakovanju zasebnosti.[47]
 
34. Na podlagi navedenega Ustavno sodišče presoja, da je pritožnica v obravnavanem primeru upravičeno pričakovala zasebnost dinamičnega IP-naslova, zato je bil ta predmet varstva komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, pridobitev IP-naslova v obravnavanem primeru pa je pomenila poseg v navedeno človekovo pravico.[48] Stališča sodišč, da pritožnica ni upravičeno pričakovala zasebnosti, zato pomenijo kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
 
35. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo (1. točka izreka) in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje (2. točka izreka). Pri novem odločanju bodo sodišča morala upoštevati stališča iz te odločbe.
 
Pravna podlaga za hrambo podatkov
 
36. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske storitve tudi zato, ker naj v trenutku pridobitve podatka o njenem dinamičnem IP-naslovu od upravitelja spletnega portala[49] ne bi obstajala pravna podlaga za hrambo tega podatka.
 
37. Okrožno sodišče v Murski Soboti je tudi v zvezi s tem vprašanjem le navedlo, da je bil podatek o IP-naslovu pridobljen, ne da bi se pri tem opredeljevalo do pravne podlage za njegovo hrambo.
 
38. Višje sodišče je pritožbeni očitek, da spletni portal ni imel pravne podlage za hrambo podatka o IP-naslovu, zavrnilo z navedbo, da zaradi "neosebnosti" podatka (tj. zaradi dejstva, ker naj to ne bi bil podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče pritožnico identificirati kot uporabnico spletne strani, in ker naj bi šlo za tuji (operaterjev) naslov, na katerega naj bi se obdolžena kot prejemnica ponujene spletne strani sama prijavila in je bila na tej podlagi nato njena identiteta razkrita) ni ovir, da ponudnikom spletnih storitev ne bi bila dovoljena hramba tega podatka, še zlasti, ker naj niti policiji ne bi mogel biti posredovan.
 
39. Vrhovno sodišče pa je glede tega navedlo, da je mogoče pravno podlago za hrambo tega podatka najti v prvem in tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1 ter tretjem in četrtem odstavku 8. člena ZEPT. Upravičenost do hrambe teh podatkov naj bi bilo mogoče utemeljiti z odkrivanjem in preprečevanjem kaznivih ravnanj, izvršenih pri uporabi internetnih storitev, tj. objave žaljivega komentarja na spletnem forumu, kakor naj bi to izhajalo iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Razlaga, da ponudniki storitev ne smejo hraniti podatkov o uporabnikih njihovih storitev, naj bi pomenila medsebojno nasprotje tretjega in četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Brez (predhodne) hrambe podatkov naj namreč njihovo (kasnejše) posredovanje (pristojnim organom) že pojmovno ne bi bilo mogoče. Za to naj se ne bi zavzemal niti zagovornik. Po presoji Vrhovnega sodišča naj bi spletni portal smel hraniti podatek o pritožničinem IP-naslovu, ki naj bi ga po približno dveh mesecih nato posredoval oškodovančevemu odvetniku. Sklicevanje zagovornika na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 pa naj bi bilo nekonkretizirano.
 
40. Upravitelj spletnega portala, na katerem je bil objavljen inkriminirani komentar, je ponudnik informacijskih storitev po ZEPT, ki ureja delovanje navedenega spletnega portala. ZEPT se po izrecni zakonski določbi ne uporablja za vprašanja, povezana s storitvami informacijske družbe, v zvezi z varstvom osebnih podatkov. To urejata zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov, ali zakon, ki ureja elektronske komunikacije,[50] torej ZVOP-1[51] oziroma ZEKom-1.[52]
 
41. Iz izpodbijanih sodb je mogoče ugotoviti, da je bilo kaznivo dejanje z oddajo komentarja izvršeno 5. 9. 2013 ob 10.06,[53] oškodovančev pooblaščenec je pridobil podatek od upravljavca spletnega portala približno dva meseca kasneje, tj. 11. 11. 2013, obtožnica je bila zoper pritožnico vložena 24. 6. 2014, sodba Okrožnega sodišča pa je bila izdana 30. 3. 2015. Iz dejstev obravnavanega primera tako izhaja, da je v času pridobitve podatka o pritožničinem dinamičnem IP-naslovu ZEKom-1 še vseboval poglavje XIII z naslovom "Hramba podatkov", ki je določalo posebno pravno podlago za hrambo podatkov iz 164. člena ZEKom-1 za namene pridobivanja podatkov v javnem komunikacijskem omrežju, ki jih, med drugim, določa zakon, ki ureja kazenski postopek.[54] Na tej podlagi so se hranili tudi podatki, ki so potrebni za odkritje in prepoznanje vira komunikacije,[55] in podatki, ki so potrebni za prepoznanje cilja komunikacije,[56] in sicer štirinajst oziroma osem mesecev od dneva komunikacije.[57]
 
42. ZEKom-1 je v trenutku pridobitve podatka o IP-naslovu določal tudi pravno podlago za t. i. komercialno bazo podatkov. Vendar se naročniški podatki iz 148. člena ZEKom-1 lahko zbirajo samo o naročnikih storitev. To pa v obravnavanem primeru za razmerje pritožnice do spletnega portala ni izkazano. Ker iz izpodbijanih sodb tudi ne izhaja, da bi bila storitev komentiranja na navedenem spletnem portalu plačljiva, ni relevanten niti drugi odstavek 151. člena ZEKom-1, prav tako iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za daljšo hrambo prometnih podatkov iz 151. člena ZEKom-1 v splošnem. Zato določbe o t. i. komercialni bazi podatkov v obravnavanem primeru niso upoštevne.[58]
 
43. ZEPT predvideva, da se za vprašanja, povezana s storitvami informacijske družbe v zvezi z varstvom osebnih podatkov, uporablja tudi ZVOP-1. V skladu z 10. členom ZVOP-1 se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.[59] Na tej podlagi je spet upošteven ZEKom-1, privolitev posameznika pa je mogoča na podlagi pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, v skladu z ZVOP-1, pri čemer iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi imel upravitelj spletnega portala to vprašanje urejeno v okviru enostranskih ali dvostranskih pravnih aktov.[60]
 
44. Po tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1 se ne glede na to lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.[61] Ta določba[62] zahteva izčrpno tehtanje med interesi upravljavcev osebnih podatkov ali uporabnikov osebnih podatkov (in ne interesov uporabnikov storitev informacijske družbe oziroma strank upravljavcev osebnih podatkov, tj. oškodovanca) na eni strani (praviloma splošna svoboda delovanja, na primer opravljanja gospodarske dejavnosti, v konkretnem primeru zakonitega in varnega upravljanja spletnega portala) in interesi posameznikov na drugi strani (v konkretnem primeru komunikacijske zasebnosti pritožnice). Obdelava podatkov mora biti tudi potrebna in primerna (načelo sorazmernosti). Strogo merilo potrebnosti zahteva, da je konkretna obdelava potrebna za izpolnitev namena pogodbe, konkretne dolžnosti po zakonu ali za varstvo določenega interesa.[63]
 
45. Stališče Višjega sodišča o neosebnosti podatka o dinamičnem IP-naslovu temelji na napačni predpostavki, da podatek o IP-naslovu ni niti osebni podatek, kaj šele podatek, zaščiten s komunikacijsko zasebnostjo. Kot je Ustavno sodišče že obrazložilo, je treba ob dejstvih obravnavanega primera nasprotno šteti, da je bil podatek o dinamičnem IP-naslovu pritožnice zaščiten s prvim odstavkom 37. člena Ustave (prim. 34. točko obrazložitve te odločbe), iz ustaljene ustavnosodne presoje pa izhaja, da so prometni podatki tudi osebni podatki.[64]
 
46. Glede stališča Vrhovnega sodišča, da je mogoče najti pravno podlago za hrambo navedenega podatka v prvem in tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1 ter v 3. in 4. členu ZEPT, pa Ustavno sodišče izpostavlja razlikovanje med pravno podlago za hrambo določenega podatka in pravno podlago za posredovanje tega podatka (oziroma pravno podlago za pridobitev tega podatka). Tretji in četrti odstavek 8. člena ZEPT urejata pravno podlago za posredovanje podatkov in ne za njihovo hrambo. Iz dejstva, da je določen podatek dopustno posredovati, še ni mogoče sklepati o pravni podlagi za njegovo hrambo, zlasti ne o namenu in roku hrambe. Po tretjem odstavku 8. člena ZEPT ponudnik storitev informacijske družbe ni dolžan nadzirati ali hraniti podatkov, ki jih pošilja ali hrani, ali dejavno raziskovati okoliščin, nakazujočih na protipravnost podatkov, ki jih zagotavlja prejemnik storitve.[65] Je pa ponudnik storitev po četrtem odstavku 8. člena ZEPT dolžan vsem pristojnim organom na njihovo zahtevo najkasneje v roku treh dni od njenega prejema sporočiti podatke, na podlagi katerih je mogoče identificirati prejemnike njihove storitve (ime in priimek, naslov, firma, elektronski naslov). Navedene podatke morajo ponudniki storitev sporočiti zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj na podlagi odredbe sodišča, brez odredbe sodišča pa, če tako določa področni zakon.[66] Določba je splošna in izrecno odkazuje na področne zakone, ki urejajo pridobivanje (in na drugi strani dolžnost upravljavcev osebnih podatkov do posredovanja) podatkov.[67] Zahteva za posredovanje podatkov se mora opirati na posebno in veljavno pravno podlago[68] in ne neposredno na četrti odstavek 8. člena ZEPT, ki ne predstavlja samostojne pravne podlage za posredovanje podatkov. Iz navedenega torej izhaja, da tretji in četrti odstavek 8. člena ZEPT ne moreta predstavljati samostojne zakonske podlage za hrambo podatka o dinamičnem IP-naslovu. Hkrati takšno stališče ne pomeni protislovja med tretjim in četrtim odstavkom 8. člena ZEPT.
 
47. Iz dejstev obravnavanega primera izhaja, da je imel upravitelj v trenutku posredovanja podatka o dinamičnem IP-naslovu pritožnice pravno podlago za hrambo tega podatka v XIII. poglavju ZEKom-1, ki ga je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, ki je učinkovala od 4. 7. 2014, v celoti razveljavilo in tudi odredilo operaterjem uničenje vseh podatkov, ki jih hranijo na podlagi določb tega poglavja. To se je zgodilo približno deset mesecev po izvršitvi kaznivega dejanja, deset dni po vložitvi obtožnice ter osem mesecev pred izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti v obravnavanem primeru. Iz dejstev obravnavanega primera torej izhaja, da je bil sporni podatek o pritožničinem dinamičnem IP-naslovu v trenutku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 že v kazenskem spisu obravnavane zadeve, da je torej v trenutku njegove pridobitve obstajala pravna podlaga za njegovo hrambo, ki pa je bila s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 razveljavljena.
 
48. Zato so v obravnavanem primeru relevantna merila za ustavnoskladni dostop do podatkov, hranjenih na podlagi navedenega razveljavljenega poglavja ZEKom-1, iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-709/15, Up-710/15 (46. točka obrazložitve). Kot je mogoče ugotoviti iz izpodbijanih sodb, sodišča vsebinske presoje po teh merilih niso opravila. Tudi s tem so kršila pravico pritožnice do komunikacijske zasebnosti. Ker sodišča presoje niso opravila, Ustavno sodišče ni moglo opraviti (vsebinske) presoje, ali so bila pri tem upoštevana navedena ustavnopravno odločilna merila.
 
49. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 37. člena Ustave zaradi stališč sodišč o upravičenem pričakovanju zasebnosti in o pravni podlagi za hrambo podatkov, se v druge zatrjevane kršitve ni spuščalo.
 
 
C.
 
50. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Matej Accetto, sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
 
dr. Matej Accetto
Podpredsednik
 
 
[1] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158) in št. Up-540/11, 9. točka obrazložitve.
[2] Prav tam.
[3] EKČP v 8. členu določa: "1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. 2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
[4] MPDPP v 17. členu določa: "1. Nikomur se ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje, v družino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati njegovo čast in ugled. 2. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takim vmešavanjem ali pred takimi napadi." Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina) v 7. členu določa pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.
[5] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/95, 38. točka obrazložitve, in št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42), 20. točka obrazložitve.
[6] Tako odločbi Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 14. točka obrazložitve, in št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26), 18. točka obrazložitve.
[7] Podobno tudi G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 522.
[8] Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 100/08, in OdlUS XVII, 84), 8. in 10. točka obrazložitve; št. Up-540/11, 14. točka obrazložitve; ter št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33), 43. točka obrazložitve. ESČP presoja prometne podatke v okviru pravice iz 8. člena EKČP (na primer sodbi v zadevah Ben Faiza proti Franciji z dne 8. 2. 2018 in Big Brother Watch in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 5. 2021). Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) jih presoja v okviru varstva osebnih podatkov in zasebnosti (7. in 8. člen Listine).
[9] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 13. točka obrazložitve. Glej tudi 45. točko 3. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in nasl. – v nadaljevanju ZEKom-1).
[10] Prim. sodbe ESČP v zadevah Malone proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 8. 1984, 84. točka obrazložitve; P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 9. 2001, 42. točka obrazložitve; Ben Faiza proti Franciji; Figueiredo Teixeira proti Andori z dne 8. 11. 2016 in Benedik proti Sloveniji z dne 24. 4. 2018. Glej tudi sodbe SEU v zadevi Privacy International, C-623/17, z dne 6. 10. 2020; v združenih zadevah La Quadrature du Net in drugi, C-511/18, C-512/18 in C-520/18 z dne 6. 10. 2020; ter v zadevi Kazenski postopek zoper H. K., C-746/18, z dne 2. 3. 2021.
[11] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 11. točka obrazložitve. Podrobneje prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 27. točka obrazložitve.
[12] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 2. točka obrazložitve.
[13] Prav tam, 12., 13. točka obrazložitve. P. Križnar, IP-naslov za potrebe kazenskega postopka, Pravna praksa, št. 14 (2017), str. 16-20.
[14] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 8. točka obrazložitve.
[15] Prav tam, 14. točka obrazložitve.
[16] Prav tam. Ker naj bi se pritožnik s svojim ravnanjem sam odpovedal svoji zasebnosti, glede nje ni mogel imeti upravičenega pričakovanja, tako tudi podatki o identiteti uporabnika IP-naslova po stališču Ustavnega sodišča niso več uživali varstva z vidika komunikacijske zasebnosti, temveč zgolj z vidika informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Tako tudi policija s pridobitvijo podatkov o imenu, priimku in naslovu uporabnika dinamičnega IP-naslova, prek katerega je komuniciral pritožnik, ni posegla v njegovo komunikacijsko zasebnost in za razkritje identitete ni potrebovala sodne odredbe. Prav tam, 22. točka obrazložitve.
[17] Tako tudi kasneje Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 31751/2018 z dne 4. 6. 2020. ESČP se sicer ni izrecno opredelilo do pridobitve IP-naslova.
[18] Glede anonimnostnega vidika spletne zasebnosti se je ESČP sklicevalo na sodbo velikega senata v zadevi Delfi AS proti Estoniji z dne 16. 6. 2015.
[19] Sodba ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji, 108. točka obrazložitve.
[20] Prav tam, 116. točka obrazložitve. Ker je 37. člen Ustave zagotavljal zasebnost korespondence in komunikacij in zahteval, da kakršenkoli poseg v to pravico temelji na odredbi sodišča, po stališču ESČP tudi s stališča zakonodaje, veljavne v tistem času, ni mogoče reči, da pritožnikovo pričakovanje zasebnosti v zvezi s spoštovanjem njegove spletne dejavnosti ni bilo zajamčeno ali upravičeno. Domače pravo, na katerem je ukrep (pridobitev naročniških podatkov brez sodne odredbe) temeljil, pa naj ne bi ustrezalo standardu pravne države. Posledično je ESČP ugotovilo kršitev 8. člena EKČP.
[21] Prav tam, 134. točka obrazložitve.
[22] Prav tam, 105., 106. in 117. točka obrazložitve.
[23] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 14. točka obrazložitve.
[24] Prav tam in odločba Ustavnega sodišča št. Up-979/15, 17. točka obrazložitve.
[25] Glej na primer drugi odstavek 8. člena in četrti odstavek 340. člena ZKP.
[26] Storitev informacijske družbe se po navadi zagotavlja za plačilo, na daljavo, z elektronskimi sredstvi in na posamezno zahtevo prejemnika storitev. Pri tem "na daljavo" pomeni, da se storitev zagotavlja, ne da bi bili strani navzoči sočasno. "Z elektronskimi sredstvi" pomeni, da se storitev na začetku pošlje in v namembnem kraju sprejme z elektronsko opremo za obdelavo, vključno z digitalnim stiskanjem, in za shranjevanje podatkov ter v celoti pošlje, prenese in sprejme po žici, radiu, optičnih ali drugih elektromagnetnih sredstvih. "Na posamezno zahtevo prejemnika storitev" pa pomeni, da se storitev zagotavlja s prenosom podatkov na posamezno zahtevo. Storitve informacijske družbe vključujejo zlasti prodajo blaga ali storitev, dostop do podatkov ali oglaševanje na svetovnem spletu ter dostop do komunikacijskega omrežja, prenos podatkov ali shranjevanje prejemnikovih podatkov v komunikacijskem omrežju. Glej 11. točko 3. člena ZEKom-1. Tako tudi Informacijski pooblaščenec v mnenju št. 7012-1/2017/130 z dne 23. 1. 2017.
[27] P. Križnar, Bitcoin skozi TOR in VPN: kompleksna ovira pri preiskovanju kaznivih dejanj?, Pravosodni bilten, št. 2 (2017), str. 77.
[28] Glede na opredelitev elektronske komunikacijske storitve iz ZEKom-1, ki iz nje izrecno izključuje storitve, ki zagotavljajo ali izvajajo uredniško nadzorovanje vsebine, ki se prenaša prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, in glede na to, da navedeni spletni portal objavlja uredniško nadzorovane vsebine, je primarni zakon, ki ureja delovanje spletnega portala, ZEPT. Glej 6. točko 3. člena ZEKom-1.
[29] Sodba ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji, 105., 106. in 117. točka obrazložitve.
[30] Prav tam. Omrežja P2P (peer to peer) omogočajo izmenjavo datotek (npr. glasbe, filmov, računalniške opreme) preko interneta.
[31] Točka 42 3. člena ZEKom-1 določa: "Operater omrežja je fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja javno komunikacijsko omrežje ali pripadajoče zmogljivosti ali je obvestila pristojni regulativni organ o nameravanem zagotavljanju javnega komunikacijskega omrežja ali pripadajočih zmogljivosti."
[32] Neposredna identifikacija uporabnika naprave preko identifikacije naročnika naprave je možna, kadar iz dejstev primera izhaja, da je le naročnik IP-naslova lahko hkrati tudi uporabnik naprave. Kadar pa iz dejstev izhaja, da je možnih uporabnikov neke naprave na določenem IP-naslovu lahko več (na primer več članov istega gospodinjstva, ki uporabljajo skupni računalnik), pa identifikacija naročnika še ne pomeni nujno tudi identifikacije uporabnika te naprave; za to je potrebno še dodatno ugotavljanje dejstev.
[33] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 12. točka obrazložitve.
[34] Prim. P. Križnar, IP-naslov za potrebe kazenskega postopka.
[35] Na internetu so sicer možne različne stopnje anonimnosti. Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji, 148. točka obrazložitve, sodbo ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji. 105., 106. in 117. točka obrazložitve.
[36] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11, 12. točka obrazložitve.
[37] Sodba velikega senata ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji, 147. točka obrazložitve.
[38] Sodba ESČP v zadevi K. U. proti Finski z dne 2. 12. 2008, 48. točka obrazložitve.
[39] Sodba velikega senata ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji, 147. točka obrazložitve.
[40] Prav tam, glej tudi sodbo SEU v zadevi Google Spain in Google, C-131/12, z dne 13. 5. 2014, 80. točka obrazložitve in nasl.
[41] Podobno velja za pravico do svobodnega izražanja. Glej sodbo SEU v zadevi Google Spain in Google, 80. točka obrazložitve in nasl.
[42] Sodba ESČP v zadevi K. U. proti Finski, 49. točka obrazložitve.
[43] Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji, 148. točka obrazložitve.
[44] Prav tam.
[45] Prim. sodbo ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji, v kateri je ESČP ugotovilo upravičeno pričakovanje zasebnosti identitete uporabnika dinamičnega IP-naslova, čeprav je šlo za otroško pornografijo. Iz vsebine izjave sicer lahko izhaja večja ali manjša stopnja pričakovanja zasebnosti. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-540/11.
[46] Glej tudi mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2017/130 z dne 23. 1. 2017 in P. Križnar, IP-naslov za potrebe kazenskega postopka, str. 16-20.
[47] Prim. P. Križnar, IP-naslov za potrebe kazenskega postopka, str. 16-20. Glej tudi P. Križnar, Bitcoin skozi TOR in VPN: kompleksna ovira pri preiskovanju kaznivih dejanj?, str. 76. 
[48] Razlikovanje med statičnim in dinamičnim IP-naslovom je s tega vidika nerelevantno; pri dinamičnem je identiteta uporabnika še toliko bolj prikrita, ker je za ugotovitev njegove identitete potreben še časovni element, torej čas, ko je bil IP-naslov v uporabi, medtem ko pri statičnem to ni potrebno. V vsakem primeru pa je mogoče IP-naslov pridobiti zgolj pri upravitelju spletne strani, če ga uporabnik ni javno objavil ali se s kakšnim drugim ravnanjem odpovedal upravičenemu pričakovanju zasebnosti.
[49] Materialnopravno so izčrpane le navedbe glede spletnega portala, ne pa tudi glede družbe Amis, ki je kasneje posredovala podatke o identiteti pritožnice.
[50] Točka 3 prvega odstavka 2. člena ZEPT.
[51] Hramba podatkov pomeni obdelavo osebnih podatkov po ZVOP-1. Glej 3. točko 6. člena ZVOP-1.
[52] Gre za verziji, veljavni v času pridobitve podatka.
[53] To je mogoče ugotoviti iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti.
[54] To poglavje je določalo pravno podlago za hrambo podatkov tudi za namene zagotavljanja nacionalne varnosti in ustavne ureditve ter varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, kakor jih določa zakon, ki ureja Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, in za namene obrambe države, kakor jih določa zakon, ki ureja obrambo države, če jih ustvari ali obdela pri zagotavljanju z njimi povezanih javnih komunikacijskih storitev. Glej prvi odstavek 163. člena ZEKom-1.
[55] Ti podatki so pri dostopu do interneta in elektronske pošte ter pri uporabi telefonije prek internetnega protokola naslov internetnega protokola, uporabniško ime, telefonska številka, dodeljena za vsako komunikacijo, s katero se vstopa v javno telefonsko omrežje, ter ime in naslov naročnika ali registriranega uporabnika, ki so mu bili med komunikacijo dodeljeni naslov internetnega protokola, uporabniško ime ali telefonska številka.
[56] Ti podatki so pri dostopu do elektronske pošte in uporabi telefonije prek internetnega protokola: naslov internetnega protokola, uporabniško ime ali telefonska številka prejemnika klica prek telefonije prek internetnega protokola, ime in naslov naročnika ali registriranega uporabnika in uporabniško ime namembnega prejemnika komunikacije. Glej prvi in drugi odstavek 164. člena ZEKom-1.
[57] Člen 164 ZEKom-1.
[58] Podatek o IP-naslovu komentatorja pa bi moral biti po prvem odstavku 151. člena ZEKom-1 izbrisan ali spremenjen tako, da se ne bi dal povezati z določeno ali določljivo osebo takoj, ko ne bi bil več potreben za prenos komentarja.
[59] Prvi odstavek 10. člena ZVOP-1.
[60] N. Pirc Musar et al., Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 107. Za pogodbeno določitev roka hrambe podatkov je treba upoštevati načeli sorazmernosti (3. člen) in namenskosti (16. člen) ter določbe o rokih hrambe podatkov (21. člen ZVOP-1). Upravitelji spletnih portalov lahko hranijo podatke le toliko časa, kot sami ocenijo, da je potrebno za njihove namene, oziroma v tolikšnem obsegu in največ toliko časa, kot je potrebno za dosego legitimnih in zakonitih namenov upravljavca. V primeru komentiranja prispevkov na spletnih straneh naj bi se IP-naslov tipično potreboval za potrebe moderiranja, tj. brisanja in onemogočanja komentiranja osebam, katerih vedenje in ravnanje ni v skladu s pravili posameznega bloga, za raziskovanje nekaterih tehničnih težav oziroma za preprečevanje neželenih obiskov, zato naj bi bil ta rok praviloma kratek, tj. merjen v dnevih ali kvečjemu nekaj tednih. Nasprotno iz prilog k ustavni pritožbi izhaja, da upravitelj tega vprašanja ni imel urejenega. Glej na primer mnenja Informacijskega pooblaščenca, št. IP 0712-1/2017/130 z dne 23. 1. 2017, št. 0712-1/2014/3025 z dne 24. 9. 2014 in št. 0712-1/2014/711 z dne 19. 2. 2014.
[61] Tretji odstavek 10. člena ZVOP-1.
[62] Pomeni konkretizacijo točk e) in f) 7. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23. 11. 1995).
[63] N. Pirc Musar et al., nav. delo, str. 107.
[64] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/13, 14. točka obrazložitve.
[65] Po Predlogu ZEPT tretji odstavek 8. člena prenaša v slovenski pravni red načelo prepovedi splošne obveznosti nadzora. Gre za določitev obveznosti tistih, ki tako ali drugače posredujejo podatke, ki jih sicer zagotavljajo prejemniki njihovih storitev, ali slednjim omogočajo dostop do podatkov tretjih oseb. Načelo je izjemno pomembno, saj jasno določa meje in pogoje za morebitno civilno in kazensko odgovornost ponudnikov teh storitev, pri čemer so pogoji pri določenih tipiziranih storitvah tudi posebej določeni. Pomembno pa je, da se načelo prepovedi splošne obveznosti nadzora ne nanaša na nadzorne obveznosti v posebnih primerih in tako ne posega v odredbe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s področno zakonodajo. Predlog ZEPT, (EPA) 805-IV, Poročevalec, št. 37/06.
[66] Četrti odstavek 8. člena ZEPT?.
[67] To izhaja tudi iz Predloga ZEPT, v skladu s katerim četrti odstavek 8. člena povzema drugi odstavek 15. člena Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (UL L 178, 17. 7. 2000), ki določa možnost uvedbe naložitve ukrepov ponudnikom storitev, v skladu s katerimi so dolžni razkriti podatke o prejemnikih njihovih storitev. Glede na to, da je možne položaje, v katerih bi bil tak ukrep nujen, izjemno težko predvideti, je po stališču zakonodajalca v zakonu določena možnost, da tako obveznost določi posamezna področna zakonodaja. To zajema tudi vse zakonodajne rešitve, ki so že v veljavi in imajo tako še naprej zagotovljeno ustrezno pravno podlago. Glej tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o elektronskem poslovanju na trgu – ZEPT-A, EPA) 805-IV, Poročevalec št. 84/09, str. 16, 17, 84.
[68] Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2014/711 z dne 19. 2. 2014. ZEKom-1 je tako v (z odločbo št. U-I-65/13) razveljavljenem 166. členu določal dolžnost posredovanja podatkov, hranjenih na podlagi XIII. poglavja ZEKom-1, pristojnim organom. Prvi in tretji odstavek 166. člena ZEKom-1. Glej tudi P. Plesec, P. Gorkič, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 30 in nasl.; P. Gorkič, Novela ZKP-N: prenova Zakona o kazenskem postopku?, Odvetnik, št. 80 (2017), str. 39.
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Majda Kavaš, Odranci
Datum vloge:
10.02.2017
Datum odločitve:
09.09.2021
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US32918