Tiskane izdaje
O problemih, ki jih pri svojem delu opažajo tožilci z ovadbami, ki to niso, oziroma o zlorabi tega instituta smo se pogovarjali z višjim državnim tožilcem Boštjanom Škrlecem. Na tožilstvu so prepričani, da bi se na pravosodnem ministrstvu morali ukvarjati tudi z vprašanjem, kaj ovadba sploh je, kaj naj obsega, kakšne so njene obvezne faze in sestavine, da bi na koncu dobila tisto težo, na katero zakon veže pravne posledice.
Ali postajajo neutemeljene ovadbe nekakšen nacionalni šport?
Statistični podatki iz skupnih poročil o delu državnih tožilstev v zadnjih letih ne izkazujejo povečanja števila neutemeljenih ovadb. Delež kazenskih ovadb, zavrženih zaradi odsotnosti vsebinskih razlogov za pregon (torej ovadb, ki so bile zavržene zaradi tega, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo, ker ni podan utemeljen sum, da je ovadena oseba storila to dejanje ali ker so podane procesne ovire za pregon), se v zadnjih letih ne povečuje. Glede na pogostost takšnih zavrženj tudi ni pričakovati, da bi se morebiten porast neutemeljenih ovadb v skupnem številu opazneje statistično pokazal.
Infografika: Delo
Zdi pa se, da se kazenske ovadbe vse pogosteje zlorabljajo za diskvalifikacije in diskreditacije.
V zvezi z obravnavo kazenskih ovadb v javnosti se zadnje čase kažejo novi vidiki, ki so pomembni. Vse pogosteje opažamo, da so, zlasti v odmevnih in za javnost zanimivih zadevah, kazenske ovadbe ali celo zgolj naznanila kaznivih dejanj deležna velike medijske pozornosti.
Pojav je splošen in zajema vse vrste kriminalitete, od primerov, v katere je tako ali drugače vpletena politika, do pedofilije in družinskega nasilja. Zlasti so problematični primeri, ko različni nosilci družbene moči javno naznanjajo, da so (ali celo da šele bodo) podali »kazenske ovadbe« bodisi zoper znane bodisi zoper neznane storilce domnevnih kaznivih dejanj. Pri tem pa pogosto sploh ne gre za ovadbe v formalnem smislu, temveč zgolj za nekakšna naznanila o domnevnem obstoju kaznivih dejanj, ki vsebujejo splošne opise domnevnih nepravilnosti.
Kakšne težave tožilcem povzročajo takšne kvaziovadbe oziroma naznanila?
Ta naznanila praviloma ne omogočajo vsebinske odločitve o zadevi, ampak predstavljajo zgolj podlago za začetek postopka preveritve, ki ga izvaja policija. Za delo državnih tožilcev in za uveljavljanje načela vladavine prava na splošno je slabo, kadar so ovadbe in naznanila predmet medijske pozornosti. Toliko bolj, če pri tem aktivno sodelujejo že omenjeni nosilci družbene moči.
Namen takšnih ovadb je najbrž jasen.
Zagotovo. Z vztrajnim ponavljanjem domnevnih nepravilnosti, ki v tako zgodnji fazi praviloma niso niti konkretizirane, kaj šele izkazane, se v javnosti utrjuje prepričanje o obstoju kaznivega dejanja, pogosto pa tudi o obstoju kazenske odgovornosti posameznikov, na katere se takšne prijave nanašajo.
S tem se ustvarja pričakovanje določene vrste odločitve. To za tožilca, ki mora o zadevi odločiti, pomeni pritisk, za osebe, na katere se prijava nanaša, pa vnaprejšnjo sodbo. Eno in drugo je slabo in ni v interesu pravičnosti. O kazenski odgovornosti sme soditi le sodišče, pod pogoji in na način, kot to določa zakon.
