Foto: Televizija Slovenija
Foto: Televizija Slovenija

Napad italijanskih nacionalistov na stavbo in njen požig 13. julija 1920 sta zaznamovala primorske Slovence in se zasidrala v vseslovenski kolektivni spomin. Ognjeni zublji so naznanjali začetek črnega obdobja fašističnega nasilja in raznarodovanja, ki je sledilo v naslednjih letih in desetletjih.

Na Prvem programu Radia Slovenija lahko prisluhnete seriji oddaj Eppur si muove - In vendar se vrti o tržaškem Narodnem domu in njegovem pomenu, ki smo jih pripravili ob stoletnici požiga stavbe. Prva oddaja je izšla na začetku aprila. Naslednji dve oddaji bosta na sporedu prva ponedeljka v maju oziroma juniju ob 14.30 na Prvem programu Radia Slovenija.

Stoletnica požiga Narodnega doma v Trstu

Prizadevanja za slovensko središče v osrednjem delu Trsta

Ko se dandanes sprehajamo po Trstu, kadar nam seveda tega ne preprečujejo virusi, in občudujemo monumentalne palače, cerkve in trge nekdaj kozmopolitskega pristanišča, zlahka prezremo stavbo, stisnjeno v ulici Filzi. Le manjša razstava v pritličju poslopja opominja, da je bil to nekoč Narodni dom – slovensko srce v središču Trsta. Stavba je nekoč gledala na tedanji osrednji Vojaški trg, pozneje so jo zakrili z drugimi zgradbami, kot bi hoteli s tem zakriti njeno simboliko.

Zamisel za izgradnjo Narodnega doma je nastala v obdobju največjega gospodarskega in kulturnega razcveta tržaških Slovencev, na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Trst je bil tedaj s približno 57.000 Slovenci največje slovensko mesto, pred Ljubljano, ki je imela 40 tisoč prebivalcev. Glavno pristanišče habsburške monarhije in pomembno mesto, v katero so se Slovenci in drugi narodi selili v iskanju dela in boljšega življenja.

Tržaški Slovenci so si prizadevali, da bi bila njihova prisotnost priznana in vidna tudi v mestnem središču, zato so se odločili za gradnjo velikega modernega centra, ki bi izpričeval, da ima najpomembnejše pristanišče zgornjega Jadrana tudi svojo slovensko in slovansko dušo. Mogočno večnamensko stavbo so postavili po načrtu znamenitega arhitekta Maxa Fabianija, ki je bil tedaj na višku svojih moči. Načrte za Narodni dom je izdelal v letu 1902, ko so se začela tudi prva dela. Odprtje je sledilo že čez dve leti, poleti leta 1904.

Foto: Narodna in študijska knjižnica Trst
Foto: Narodna in študijska knjižnica Trst

Narodni dom – mesto v malem

"Brez pretiravanja bi lahko rekel, da je to bila prva zares sodobna javna zgradba v Trstu. V mestu, ki se sicer odlikuje z vrhunskimi arhitekturami vrhunskih arhitektov je bila ta vendar presežek," poudarja arhitekt in urbanist, profesor na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Janez Koželj.

Fabianijeva palača je združevala v svoji notranjosti najrazličnejše dejavnosti – mesto v malem – in s tem konkurirala urbanemu središču, ki je dotlej Slovence zavračalo. Arhitekturni presežek je postal simbol in ponos slovenskega Trsta. "Narodni dom je imel za tisti čas izredno sodobne napeljave, kot denimo centralno kurjavo, svoj generator, glavno dvigalo, dodatna dvigala, jeklene konstrukcije in drseče strehe," dodaja Janez Koželj.

Kot našteva Marko Pozzetto v knjigi Narodni dom 1904–1920, je ta vseboval sedeže številnih slovenskih in drugih slovanskih organizacij ter ustanov, telovadnico, čitalnico, glasbeno šolo, dve restavraciji, kavarno, točilnico, banko, tiskarno, sodobno opremljen hotel (s kopalnicami v sobah, kar je bila takrat še redkost), zasebna stanovanja in pisarne. Zlasti pa je imel veliko gledališko dvorano s stekleno streho, ki se je deloma odpirala.

Prav ta dvorana, poudarja Koželj, je bila osrednji del stavbe: "Polno tehničnih inovacij, izredno sodobna zasnova in monumentalni ovoj. Dvorana pa je bila najpomembnejši del tega programa. Velika dvorana, ki je omogočala različne uprizoritve, različna srečanja. To je najpomembnejši del, srce stavbe. In ob njej še dve manjši dvorani s pomičnimi stenami – zelo sodobno – in s premično stekleno streho. To je bil simbolni prostor skupnosti, pa ne samo slovenske, tudi slovanske."

Tržaški Slovenci so sami financirali projekt in zgradili stavbo ter nato tudi poskrbeli, da so se dejavnosti v Narodnem domu same financirale. "Slovenska Tržaška posojilnica in hranilnica je bila tedaj pomembna finančna ustanova, kar nam tudi pokaže, da so takrat Slovenci imeli velik vpliv v Trstu. In kar je tudi izredno pomembno, ta vpliv je bil vedno močnejši. Tudi demografsko je postal Trst za Slovence vedno pomembnejši. To je bila tudi težava za tisti del italijanskega Trsta, ki se je bal izgubiti svoje privilegije," pojasnjuje tržaški zgodovinar in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Gorazd Bajc.

Narodni dom so postavili ob Vojaškem trgu, "paradnem prizorišču tedanjega Trsta", kot poudarja Marko Kravos v knjigi Narodni dom 1904–1920. Stavba je dominirala v osrednjem, središčnem delu Trsta, preden so jo tržaške oblasti zakrile z drugimi zgradbami. "Narodni dom je dal Vojaškemu trgu obeležje, dal mu je novo merilo, novo podobo. In zato so ga pozneje zavestno zagradili proti glavni ulici, da bi pokazali to moč italijanstva in prekrili to simbolno vrednost tega Narodna doma. To je zelo zanimivo, kako je arhitektura politična," pravi arhitekt in urbanist Janez Koželj.

Sorodna novica "Nevarnost razraščanja izgube spomina je vse bolj očitna"

Dom zaživi s polno močjo ... in se spremeni v ruševine

Uradnega odprtja doma leta 1904 ni bilo, saj so se Slovenci bali izgredov italijanskih someščanov. Postopoma pa so v njem zaživele številne dejavnosti. Narodni dom je hitro postal izredno popularen med slovenskimi in drugimi slovanskimi prebivalci Trsta, življenje v njem je bilo razgibano. 600 gledaliških predstav, 95 političnih shodov, 84 predavanj, 134 gledaliških in več deset drugih prireditev so našteli v dobrih 15 letih njegovega delovanja.

Prva svetovna vojna je močno upočasnila pestro dogajanje v domu, burno dogajanje po vojni mu je zadalo usodni udarec. V času spreminjanja evropskih mej, socialnih in narodnostnih nemirov so se zaostrovale tudi napetosti v Trstu med večinskimi Italijani na eni strani ter Slovenci in drugimi Slovani na drugi strani. Dom je bil tarča napada že avgusta 1919, a to je bila le generalka poznejših dogodkov.

Poleti 1920 so nacionalistične strasti v Trstu doživele enega svojih (številnih) vrhuncev. 13. julija je množica italijanskih nacionalistov v protislovenskem deliriju obkolila Narodni dom, vdrla vanj in podtaknila ogenj. Marko Pozetto v zborniku Narodni dom 1904–1920 takole opisuje pričanje očividcev požiga: "V kratkem so bili razbiti vhodi, tako da so demonstranti lahko vdrli v hotel in v stanovanja. Z zažigalnimi bombami, s petrolejem in z bencinom je bil ogenj v trenutku podtaknjen, bodisi v pritličju bodisi v višjih nadstropjih. V kratkem je celo poslopje gorelo. Ker gasilcem ni bilo dovoljeno pogasiti požara, so se omejili na škropljenje sosednjih hiš. Nihče ni napravil ničesar, da bi preprečil popolno uničenje poslopja. /…/ Stanovalci in hotelski gostje so si rešili le golo življenje."

Foto: Narodna in študijska knjižnica Trst
Foto: Narodna in študijska knjižnica Trst

Med očividci požara je bil še kot deček tudi zdaj 106-letni tržaški pisatelj Boris Pahor. "Sedem let sem imel, ko so požigali Narodni dom. Požig Narodnega doma, to se je videlo, je gorelo šest nadstropij, ena stranica je imela 13 oken, ena vrsta, bilo pa je šest vrst. Zdaj pa si predstavljajte, da je vse to gorelo, vse to je imelo plamene, to je bilo nekaj nemogočega, to je bil konec sveta tisto gledati," se je ob svoji 100-letnici Pahor spominjal mučnih dogodkov davnega leta 1920.

Narodni dom pa tistega usodnega dne ni bil edina žrtev skrajnežev, pravi zgodovinar Gorazd Bajc, ki s kolegom zgodovinarjem Borutom Klabjanom končuje knjigo z novimi podrobnostmi požiga Narodnega doma, izšla bo še letos: "Na isti dan, 13. julija, je tudi dosti drugih napadov na druge centre slovenske in tudi slovanske prisotnosti v Trstu – odvetniške pisarne, gostinske obrate, prostore bančnih ustanov, podjetij, celo napadejo stanovanje diplomatskega predstavnika Jugoslavije oziroma Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev."

V pravem pogromu so tistega dne italijanski nacionalisti napadli 21 objektov, a najbolj jo je skupil prav Narodni dom, od katerega je ostala zgolj ožgana lupina. "Ostali so le zunanji zidovi, notranji del je bil v celoti porušen. Nato so prisilili slovenske lastnike Narodnega doma, da so morali prodati stavbo. V njej so nato odprli hotel Regina, ki pa ni imel nikoli prav velike sreče. Morda tudi zaradi tega, ker je na nekaj spominjal, na to, da je bil prej slovanski, to je sicer moja hipoteza," se namuzne Gorazd Bajc.

V ognju se je tako končalo zlato obdobje rasti in razcveta tržaških Slovencev. Sledilo je dolgo obdobje fašističnega raznarodovanja.

Foto: Televizija Slovenija
Foto: Televizija Slovenija

Bo Italija končno izpolnila obljube o vrnitvi palače?

Italijanska večina v Trstu je požig Narodnega doma namenoma potisnila v zgodovinsko pozabo, kot da ji je nelagodno ob tem. Stavbo so vztrajno imenovali hotel Balkan, s čimer so jo zreducirali zgolj na istoimenski hotel, ki je bil v njej.

Predvsem po zaslugi neutrudnega pisatelja Borisa Pahorja, njegovih romanov in njegovih nastopov v italijanskih, francoskih in drugih evropskih medijih so Italijani in drugi Evropejci slišali za fašistični požig Narodnega doma. Slišali so tudi za ponižanja, trpljenja, bolečino Slovencev v Italiji, o katerih je vedel le malokdo.

Šele v zadnjih desetletjih so se nacionalistične strasti v Trstu in drugod v zamejstvu počasi polegle in vnovič so se okrepile zahteve po vrnitvi Narodnega doma. "V zadnjih dvajsetih letih se je zelo spremenil odnos do slovenske kulture. Velik del italijanskih someščanov se zaveda, da je prednost poznati dva jezika, živeti v dveh kulturah. Mislim, da lep del mesta vidi v vrnitvi Narodnega doma priložnost, ne samo za Slovence, ampak tudi za zamejstvo," pojasnjuje novinarka Primorskega dnevnika Poljanka Dolhar.

Ob stoletnici požiga julija letos naj bi italijanske oblasti to reprezentativno palačo končno vrnile slovenski manjšini.

"Lastnost dobre arhitekture je, da presega svoj čas in da presega tudi izvorno funkcijo, za katero je bila zgrajena. Ta dom ima predvsem izreden simbolni pomen, v vsakem pogledu, tudi v tem, da bi ga Republika Italija povrnila v času, ko se znova zbujajo iredentistične sile in močno zaznamujejo današnji čas. To bi bilo izredno pomembno, ne le državniško, ampak tudi sicer simbolno dejanje," končuje arhitekt in urbanist Janez Koželj.

A vrnitev palače, v kateri zdaj deluje Visoka šola za prevajalce in tolmače, slovenski manjšini kljub obljubam iz Rima ni samoumevna, še vedno jo obdaja cela vrsta nejasnosti. Letos 13. julija, ob stoletnici požiga, je v Trstu načrtovana velika slovesnost, ki naj bi se je udeležila tudi predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella. Italija naj bi ob tej priložnosti končno izpolnila zgodovinski dolg in Narodni dom vrnila Slovencem v Italiji. Zaradi epidemije novega koronavirusa visi nad srečanje obeh predsednikov velik vprašaj. Veliko vprašajev pa še vedno visi, tik pred 100. obletnico požiga, tudi nad napovedano vrnitvijo Narodnega doma.