Zgodovina Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je zgodovina soočanja z deviantnimi pojavi v njeni strukturi in zgodovina praks, ki ne pritičejo ambiciji biti sodobna, evropsko in demokratično organizirana, reprezentativna nevladna organizacija. Praks, katerih glavna značilnost je krepitev akterjev, tako imenovanih botrov iz ozadja, ki ne da bi bili odgovorni komur koli, poskušajo z vplivanjem predvsem na študentski zbor usmerjati potek dela v tej organizaciji. Te besede je pred kakšnim mesecem izrekel kasneje odstavljeni direktor te iste študentske organizacije Rok Sotlar. Glede na to, da besede prihajajo od človeka, ki je slabi dve leti vodil organizacijo, so še toliko bolj alarmantne.
Podkupnine in fiktivne napotnice
Nekatere od neustreznih paks smo mediji v preteklosti uspešno razkrili. Verjetno najbolj znana afera, povezana z domnevnim podkupovanjem študentskega funkcionarja, sega v poletje 2010. Takrat naj bi Željko Milovanovič, nekdanji študentski funkcionar in svetovalec takratnega predsednika ljubljanske organizacije Jerneja Štromajerja, poskušal podkupiti študentskega poslanca Marka Hozjana z 10.000 evri, če se ta in njegovi poslanski kolegi ne bi udeležili seje krovne študentske organizacije in tako ne bi bila dosežena sklepčnost. Nekemu drugemu poslancu naj bi Milovanovič z istim namenom ponudil 1500 evrov in deset dni jadranja pod strokovnim vodstvom s študentsko jahto, ki so jo kupili na zavodu ŠOLT. Hozjan je zadevo prijavil policiji. Na študentski organizaciji so takrat trdili, da je pripetljaj samoiniciativna akcija posameznika, toda nikdar niso pojasnili od kod posamezniku na tisoče evrov, ki jih je želel porabiti, da bi zaščitil predvsem interese organizacije.
Zgoraj omenjeni študentski poslanec Marko Hozjan, ki je bil kasneje predsednik ljubljanske študentske organizacije, se je leto dni zatem tudi sam zapletel v afero. Prek fiktivnih študentskih napotnic naj bi nakazoval honorarje osebam, ki nikdar niso delale za organizacijo. Tako naj bi organizacijo oškodoval za slabih 1500 evrov. Tudi ta primer so pod drobnogled vzeli policisti.
Jadrnice, analize smotrnosti in velikodušne donacije
Tudi z zgoraj omenjeno jahto je povezana afera. V maju 2010 so na zavodu ŠOLT, ki je v polovični lasti ljubljanske študentske organizacije, za 105.000 evrov kupili 13-metrsko jadrnico, da bi lahko samostojno in ugodneje izvajali tečaje jadranja. V tistem času so imeli ljubljanski študenti z jadralnim društvom Lenivec sklenjeno pogodbo za tečaje jadranja in plačevali 300 evrov za posamezni tečaj. To pomeni, da bi za denar, ki so ga odšteli za jadrnico, lahko zakupili tečaje za kar 87 let.
Poleg jadrnice so nameravali kupiti tudi gostinski lokal v središču Ljubljane in kopališče Laguna. Za oboje so naročili analizo smotrnosti in zanjo plačali 85.000 evrov, kasneje pa ugotovili, da si nakupa ne morejo privoščiti. V preteklosti naj bi na ljubljanski študentski organizaciji najeli tudi lobista Sebastijana Jeretiča in mu za svetovanje plačali 40.000 evrov (pogodbe nikdar niso želeli pokazati, češ da je poslovna skrivnost), oddaji Hri-Bar pa 50.000 evrov; dobrih 20.000 evrov za sponzorstvo, 30.000 evrov pa je bilo donacij.
V afere pa so se zapletali tudi posamezniki iz primorske študentske organizacije. Letos poleti so tudi to obiskali kriminalisti in opravili hišno preiskavo, uradno zaradi suma kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete. Po neuradnih podatkih naj bi se direktor organizacije in predsednik koprskega odbora stranke SD Sebastjan Kokl prek svojega podjetja SS, Sebastjan Kokl, s. p., okoriščal na račun študentske organizacije in sam sebi plačeval za domnevno opravljene storitve.
Problem je v nedorečenem statusu organizacij
Odgovor na vprašanje, kako je lahko samo v zadnjih dveh letih prišlo do toliko afer, povezanih z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja na študentskih organizacijah, je v njihovi organiziranosti in predvsem nedorečenem statusu. Študentske organizacije nimajo niti upravljalskega niti nadzornega odbora. V področnih študentskih organizacijah nadzor nad notranjimi akti opravlja tožilstvo organizacije, o pritožbah pa odločata senat in razsodišče kot organa prve in druge stopnje. Na krovni študentski organizaciji deluje nadzorna komisija, ki v primeru kršitev aktov predlaga obravnavo pred razsodiščem organizacije. Z drugimi besedami, študentske organizacije ne nadzira noben zunanji nadzorni organ. V preteklih letih je sicer revizijo opravilo računsko sodišče, a njihovih sklepov organizacijam načeloma ne bi bilo treba upoštevati. Zakaj?
Čeprav sta upravno in vrhovno sodišče v konkretnih primerih razsodili, da so študentske organizacije osebe javnega prava, in čeprav to že nekaj let poudarjata tako predsednik računskega sodišča Igor Šoltes kot informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, se na študentskih organizacijah smatrajo za osebe zasebnega prava. Trdijo, da razpolagajo z več pravnomočnimi in dokončnimi odločbami sodnih in upravnih organov, ki jim v konkretnih primerih podeljujejo status osebe zasebnega prava, včasih pa tudi osebe javnega prava. Prav jim daje tudi odločba ministrstva za finance, kjer so jih opredelili kot osebo zasebnega prava, saj niso »organ, javni sklad, javna agencija, javno podjetje, javni zavod ali javni gospodarski zavod«. Prav zato študentskim organizacijam tudi ni treba poslovati po zakonu o javnem naročanju.
Na krovni študentski organizaciji so ob vse glasnejših očitkih, ki izhajajo iz njihovega nedorečenega statusa, septembra 2011 obljubili, da bodo svoj ustanovni akt dali v presojo ustavnemu sodišču in se nato njihovi odločitvi ustrezno prilagodili ter statusno preoblikovali. Predsednik Študentske organizacije Slovenije Mitja Urbanc je povedal, da se je zaradi »objektivnih razlogov postopek nekoliko zavlekel«, in tega do danes še niso storili.