Zakaj država maske kupuje prek posrednikov
V koronakorizi se nabava zaščitne opreme še kar zapleta. Kako v prihodnje iz takšnih poslov izriniti mrhovinarske posrednike?
Odpri galerijo
Foto Jože Suhadolnik
Ljubljana – Poskusi države, da z ustrezno opremo zajezi širjenje okužb s koronavirusom, so razgalili imena podjetij, ki s tovrstnimi nabavami doslej niso imela izkušenj, se jim pa iz milijonskih pogodb z državo obeta lep zaslužek.
Vlada posrednikov iz teh poslov ne izrine zato, ker mora poslovati samo s slovenskimi podjetji. Logično vprašanje je, ali je koronavirus mimogrede ubil tudi prosti evropski trg?
V preteklem tednu, ko smo spremljali bizarno zgodbo o tem, kako sta obrambni minister Matej Tonin in gospodarski minister Zdravko Počivalšek dobavljala zaščitne maske prek slovenskega posrednika, ki je imel posrednika v Bosni in Hercegovini, ta pa je imel v BiH še enega posrednika, so se javnosti odprla številna nenavadna vprašanja.
V kateri državi, razen v Sloveniji, se gospodarski minister pogovarja z voznikom tovornjaka? Smo maske res izgubili zaradi goljufov iz BiH, kot je trdil obrambni minister? Ali pa jih morda nismo izgubili, kot je zagotavljal gospodarski minister? Naštetim, že tako bizarnim vprašanjem, se je v tem tednu pridružila vrsta novih, nič manj bizarnih.
Država je namreč po poročanju spletnega portala Necenzurirano v zadnjih dneh podpisala za najmanj 50 milijonov evrov pogodb za nabavo zaščitne opreme v boju z epidemijo covid-19, je poročal spletni portal. V ospredju so slovenski podjetniki, ki se do zdaj niso ukvarjali s temi posli in nimajo dovolj lastnega denarja, da bi zaščitno opremo kupili na trgu.
Največjo pogodbo je po pisanju omenjenega portala zavod za državne rezerve sklenil z avtoprevozniško družbo iz Hoč MD Global Logistics, ki je v lasti Matjaža Dolenca. Dolenčeva družba bi pri 2,8 milijona evrov vrednem poslu odigrala vlogo posrednika, mask pa v predvidenem roku ni dobavila.
Zaščitne maske in druga zaščitna oprema so v teh časih izjemno iskano blago in cena izdelkov je poskočila tudi za več kot 500 odstotkov. Ob tem so zaradi krize številne države prepovedale izvoz zaščitne opreme in respiratorjev s svojega ozemlja.
Zato je težko pričakovati, da bi mala in neznana slovenska podjetja iz panog, ki nimajo nobenih izkušenj z zaščitno opremo, lahko premagala vse omenjene prepreke in razmeroma hitro ter po razumni ceni nabavila ustrezne količine kakovostne opreme.
Zakaj torej vlada, oziroma njen zavod za blagovne rezerve, ki ga vodi Anton Zakrajšek, iz teh poslov ne izloči posrednikov in sama ne nabavi tega, kar potrebuje?
»Dogovor na nivoju vlade je bil, da moramo poslovati samo s slovenskimi podjetji. To je pravilo, ki si ga ni izmislila ta vlada, ampak velja že ves čas za nabave zavoda za blagovne rezerve,« nam je pojasnil Aleš Cantarutti, državni sekretar na gospodarskem ministrstvu, v katerega sodijo državne blagovne rezerve.
Za komentar vladnega samoomejevanja pri tem, od koga lahko kupi zaščitno opremo, smo prosili Tomaža Vesela, predsednika računskega sodišča.
»V kriznih razmerah je logično, da se omeji zakon o javnem naročanju. Izjav, da bi vlada morala samo od slovenskega podjetja kupovati, nisem slišal in dvomim, da je bilo to res tako mišljeno, saj vendar evropskega prostega trga še nihče ni ukinil,« pravi Vesel.
Spomnimo, na območju EU še vedno velja prost pretok blaga in storitev in ponudnik iz vsake članice EU bi v vsaki članici moral biti obravnavan kot domače podjetje.
Spomnil je, da se težave s pomanjkanjem zaščitne opreme začnejo že pri pomanjkanju materialov.
»Menim, da bi se bilo pametno na ravni Evropske unije dogovoriti in organizirati centralizirano skupno javno naročanje. Seveda v času, ko vsaka država skrbi za svoje interese, ni možno računati na hiter dogovor. Vendar pa, ko bo ta kriza mimo, bi se bilo smiselno pogovoriti o skupnem javnem naročanju v dobro vseh članic.«
Do tedaj pa si Vesel želi, da bi se država pri iskanju dobaviteljev zaščitne opreme na tujih trgih čim bolj oprla na gospodarsko diplomacijo, ki ima izkušnje in dostop do relevantnih poslovnih stikov z verodostojnimi partnerji.
Vlada posrednikov iz teh poslov ne izrine zato, ker mora poslovati samo s slovenskimi podjetji. Logično vprašanje je, ali je koronavirus mimogrede ubil tudi prosti evropski trg?
V preteklem tednu, ko smo spremljali bizarno zgodbo o tem, kako sta obrambni minister Matej Tonin in gospodarski minister Zdravko Počivalšek dobavljala zaščitne maske prek slovenskega posrednika, ki je imel posrednika v Bosni in Hercegovini, ta pa je imel v BiH še enega posrednika, so se javnosti odprla številna nenavadna vprašanja.
V kateri državi, razen v Sloveniji, se gospodarski minister pogovarja z voznikom tovornjaka? Smo maske res izgubili zaradi goljufov iz BiH, kot je trdil obrambni minister? Ali pa jih morda nismo izgubili, kot je zagotavljal gospodarski minister? Naštetim, že tako bizarnim vprašanjem, se je v tem tednu pridružila vrsta novih, nič manj bizarnih.
Država je namreč po poročanju spletnega portala Necenzurirano v zadnjih dneh podpisala za najmanj 50 milijonov evrov pogodb za nabavo zaščitne opreme v boju z epidemijo covid-19, je poročal spletni portal. V ospredju so slovenski podjetniki, ki se do zdaj niso ukvarjali s temi posli in nimajo dovolj lastnega denarja, da bi zaščitno opremo kupili na trgu.
Največjo pogodbo je po pisanju omenjenega portala zavod za državne rezerve sklenil z avtoprevozniško družbo iz Hoč MD Global Logistics, ki je v lasti Matjaža Dolenca. Dolenčeva družba bi pri 2,8 milijona evrov vrednem poslu odigrala vlogo posrednika, mask pa v predvidenem roku ni dobavila.
Vlada si je sama zvezala roke pri nakupih
Zaščitne maske in druga zaščitna oprema so v teh časih izjemno iskano blago in cena izdelkov je poskočila tudi za več kot 500 odstotkov. Ob tem so zaradi krize številne države prepovedale izvoz zaščitne opreme in respiratorjev s svojega ozemlja.
Zato je težko pričakovati, da bi mala in neznana slovenska podjetja iz panog, ki nimajo nobenih izkušenj z zaščitno opremo, lahko premagala vse omenjene prepreke in razmeroma hitro ter po razumni ceni nabavila ustrezne količine kakovostne opreme.
Zakaj torej vlada, oziroma njen zavod za blagovne rezerve, ki ga vodi Anton Zakrajšek, iz teh poslov ne izloči posrednikov in sama ne nabavi tega, kar potrebuje?
»Dogovor na nivoju vlade je bil, da moramo poslovati samo s slovenskimi podjetji. To je pravilo, ki si ga ni izmislila ta vlada, ampak velja že ves čas za nabave zavoda za blagovne rezerve,« nam je pojasnil Aleš Cantarutti, državni sekretar na gospodarskem ministrstvu, v katerega sodijo državne blagovne rezerve.
Prosti trg, vsaj na papirju, še živi
Za komentar vladnega samoomejevanja pri tem, od koga lahko kupi zaščitno opremo, smo prosili Tomaža Vesela, predsednika računskega sodišča.
»V kriznih razmerah je logično, da se omeji zakon o javnem naročanju. Izjav, da bi vlada morala samo od slovenskega podjetja kupovati, nisem slišal in dvomim, da je bilo to res tako mišljeno, saj vendar evropskega prostega trga še nihče ni ukinil,« pravi Vesel.
Spomnimo, na območju EU še vedno velja prost pretok blaga in storitev in ponudnik iz vsake članice EU bi v vsaki članici moral biti obravnavan kot domače podjetje.
Spomnil je, da se težave s pomanjkanjem zaščitne opreme začnejo že pri pomanjkanju materialov.
»Menim, da bi se bilo pametno na ravni Evropske unije dogovoriti in organizirati centralizirano skupno javno naročanje. Seveda v času, ko vsaka država skrbi za svoje interese, ni možno računati na hiter dogovor. Vendar pa, ko bo ta kriza mimo, bi se bilo smiselno pogovoriti o skupnem javnem naročanju v dobro vseh članic.«
Do tedaj pa si Vesel želi, da bi se država pri iskanju dobaviteljev zaščitne opreme na tujih trgih čim bolj oprla na gospodarsko diplomacijo, ki ima izkušnje in dostop do relevantnih poslovnih stikov z verodostojnimi partnerji.
